Celo življenje poslušamo o tem, da moramo mladi ‘out of the box’.
Da moramo iti stran in drugam, razmišljati drugače, predrugačiti in prenoviti in olepšati.
Prekoračiti svoje meje.
Pri skoraj vsaki predstavitvi ali nastopu mladih uspešnežev slišiš, kako moramo razmišljati ‘out of the box’, če želimo biti uspešni v današnjem svetu.
Da takšni, kot in kjer trenutno smo, nismo dovolj; da smo dolgočasni, leni, površni, nevzgojeni, brez vizije in brez discipline.
Nekreativni.
Nemotivirani.
Premalo.
Mi pa pravimo …
Naredimo svojo škatlico. Tako, kjer smo dovolj.
Kjer lahko stresemo prah iz rjuh, počistimo pajčevine po kotih in plesen na stenah ter se naučimo živeti sami s sabo, preden poskušamo postati nekdo drug – tisti, ki je kul in izven škatlice.
In drugačen od nas. In dostikrat nam nedosegljiv, tisti idealen Jaz, ki se mu nikoli ne moramo zares približati.
V Škatlici ustvarjamo svoje škatle. Take magične, kjer je vse ok in smo vsi v redu in če kdo ni, je tudi v redu.
Kjer je denarna valuta objem in kjer se piše po stenah in ni nikogar sram zaplesati. Če pa koga slučajno je, pa lahko zraven le trka na triangel ali si potiho popeva.
Kjer ne kupujemo koles, ampak delamo svoje iz zapuščenih, in kjer ne kupujemo ljudi, ampak jih privabljamo z dobrim delom, smehom na ustnicah in mehkimi besedami.
