Kako naj se pogovarjam z žalujočo osebo?

Vsak od nas se v življenju srečuje z izgubami, za katerimi žaluje. Te izgube so lahko zelo različne od izgube službe, izgube prijateljstva, upokojitev, odhod otrok od doma in še vrsta drugih. Med največje izgube pa zagotovo spada smrt ljubljene osebe. Kadar se naši bližnji soočajo z izgubo, se lahko včasih znajdemo v situaciji, ko nismo prepričani kako naj ravnamo oziroma kaj naj žalujoči osebi rečemo. Zavedati se moramo, da je žalovanje zelo individualna izkušnja, zato ne moremo zapisati točno določenega zaporedja, po katerem naj bi žalovanje potekalo. Prav tako se posamezniki z izgubami soočamo na različne načine, pri spoprijemanju pa nam pomagajo različne strategije.

Dejavnik, ki je večkrat spregledan, a je zelo pomemben, je odnos širše okolice do izgube in do žalujočega. Ljudi pogosto skrbi, kaj naj rečejo žalujoči osebi, zato se dobronamerno izogibajo pogovoru o smrti ali spremenijo temo, ko je omenjena pokojna oseba. Ljudje se včasih poskušajo žalujoči osebi tudi popolnoma izogniti, saj menijo, da jim ne morejo reči ničesar, kar bi pomagalo. Zavedati pa se moramo, da je bolj kot to, kaj žalujoči osebi rečemo, pomembno to, da jo poslušamo. Večina žalujočih ima v procesu žalovanja namreč veliko potrebo, da bi čim več govorili, tako o izgubi kot o svojih občutkih. Zato je tudi ena od pomembnih stvari v procesu žalovanja empatična podpora okolice.

Žalujoča oseba mora dobiti potrditev, da smo njeno izgubo zaznali, da nam o njej ni preveč grozno govoriti in da njihova ljubljena oseba ne bo pozabljena. Žalujoče osebe v različnih trenutkih lahko potrebujejo popolnoma drugačne stvari. V nekem trenutku bodo morda želele jokati na naših ramah, naslednjič bodo morda želele sedeti v tišini ali pa deliti vesele spomine o pokojni osebi. Naša prisotnost in sočutno poslušanje žalujoče osebe pa nam omogoča, da lažje zaznamo, kaj oseba od nas v tistem trenutku potrebuje. Poudariti pa moramo, da že sama prisotnost in aktivno poslušanje lahko predstavljata velik vir tolažbe in celjenja bolečine.

Včasih se zgodi, da ljudje dobronamerno podajajo nepremišljene besede in komentarje, ki lahko žalujočo osebo močno prizadenejo. V nadaljevanju navajamo pogosto izrečene izjave, ki niso najbolj primerne in se jih je bolje izogibati, na desni strani pa dodajamo primernejše zamenjave.

1.      »Vem, kako se počutiš.«   »Poskušam razumeti, kako se počutiš.«

Četudi smo sami nekoč že doživeli izgubo, se moramo zavedati, da je doživljanje izgube za vsakega človeka nekaj edinstvenega.

2.  »Zdaj je na boljšem mestu. Bodi srečen, da ne čuti več bolečine.«  »Verjetno ga_jo grozno pogrešaš.«

To, da pokojna oseba ne čuti več bolečine, je res, vendar je za žalujočega pogosto bolj resnično to, da si osebo želi imeti ob sebi, ne glede na vse.

3.  »Sčasoma ti bo lažje.«  »Tukaj bom, dokler me boš potreboval_a.«

Ne smemo zmanjševati pomena čustev ob žalovanju.

4.  »To je bila božja volja.«  »To mora biti zelo težko zate.«

Bolje je, da ne vpletamo lastnih verskih prepričanj v pogovor z žalujočo osebo, saj ni nujno, da ima o dotični temi enako mnenje kot mi. Hkrati pa lahko verni osebi taka trditev povzroči stisko in občutke krivde, da se ob izgubi počuti tako kot se.

5.      »On_a ne bi hotel_a, da si žalosten_na.« »Vidim/čutim, da si res žalosten_na in da ga_jo zelo pogrešaš.«

Ta izjava lahko na žalost vzbudi veliko krivde, saj žalujoča oseba dobi občutek, da njeni občutki niso pravilni.

6.  »Zdi se mi, da je tako najbolje.«   »Težko je razumeti, zakaj se te stvari zgodijo.«

Noben razlog za smrt ne zmanjša bolečine ob izgubi in dejstva, da si osebo žalujoči želi imeti ob sebi.

7.  »…(Tišina)..«  »Ne vem, kaj naj rečem. Nimam besed. Vendar vedi, da sem tu.«

Tišina lahko za žalujočega pomeni, da drugi ne ve ali pa da ignorira, da se je smrt res zgodila.

8.  »Mislim, da je čas, da predelaš in preboliš.«  »Vidim, da je še vedno zelo težko zate.«

Žalovanje nima roka trajanja in nekaterih izgub nikoli ne bomo mogli dokončno sprejeti, s tem pa ni nič narobe.

9.  »Poskušaj se čim bolj zaposliti in bo lažje.«  »Ko sem jaz žaloval_a, mi je res pomagalo, če sem se s čim zaposlil_a. Ne vem pa, če je to dober način tudi zate.«

Nikoli ne moremo biti prepričani kakšen način soočanja z izgubo bo za posameznika najbolj primeren, zato se raje izognimo dajanju navodil ali ukazov.

10.  »Moraš biti močan_na za svoje otroke.«  »Kako se pa otroci soočajo s tem?«

Otroci čutijo izgubo in zato potrebujejo model, kako se s tem občutkom soočati. Če bi starš svoja čustva pred otroci skrival, bi otroci dobili informacijo, da je to tisto, kar je v takšnih situacijah pravilno.

11.  »Pokliči me, če ti lahko kaj pomagam.«  »Danes odvažajo smeti. Ali ti lahko odnesem smeti?«

Žalujoči ne želi biti breme drugim, zato bo redko sam od sebe prosil za pomoč. Bolj primerno je, če žalujočemu podate konkretne pobude in predloge.

Za konec naj omenimo še to, da osebe nikoli ne smemo siliti, da se nam odpre. Pomembno je, da žalujočemu prijatelju ali ljubljenemu sporočimo, da smo tu in da ga bomo poslušali, če bo želel govoriti o svoji izgubi. S preprostim vprašanjem »Ali ti je do pogovora?« lahko žalujoči osebi damo vedeti, da smo na voljo za poslušanje in jo s tem nevsiljivo povabimo, da nam odkrito izrazi svoja čustva.