Od začetka epidemije koronavirusa delujemo predvsem na področju psihološke podpore mladim v okviru projekta (Za)upam si; usposobljene psihologinje nudijo brezplačno psihološko svetovanje preko Zooma, prostovoljci pa pišejo članke o temah, ki so pomembne za našo ‘duševno nego’. Tako zasledujemo svoj glavni namen – podporo mladim pri tem, da postanejo samostojni, odločni, pogumni in ljubeči posamezniki, ki lahko soustvarjajo pogumen in ljubeč svet.
Nikoli pa nismo pozabili na sanje o gradnji skupnosti in na tiste še starejše sanje… ki smo jih že leta 2014 zapisali kot “povezovanje zapuščenih prostorov in ljudi v skupnosti”. Ti zapuščeni prostori so nas tako zelo mikali, in v Sloveniji jih je toooliko. Leta 2019 smo dobili priložnost kupiti malo razpadajočo kmetijo v Prlekiji. Čisto, ampak res čisto ničesar nismo vedeli o gradnji in prenovi starih hiš, čeprav tudi tega takrat še nismo vedeli. Pa smo začeli z obnovo… In kdaj je bil občutek, da za vsak korak naprej naredimo dva nazaj. Ampak kaj več o tej zgodbi malo kasneje.
Po skoraj štirih letih smo poleti 2022 na kmetijico Pri stari žagi pripeljali prvi kobili, Zoro in Sidarto (in direktorico Škatlice, Saro). Potem so prišli prvi otroci in mladi. Tega v bistvu nismo načrtovali – mi smo imeli megleno vizijo permakulturnega centra, kjer gradimo z ilovico, sadimo špinačo z rokami do komolcev v zemlji in v praksi raziskujemo različne ideje trajnosti. Take stvari občudujemo, in v Sloveniji obstaja že kar nekaj čudovitih primerov eko kmetij in vasi. Ampak potem so prišli otroci. Z velikimi očmi in prošnjo, če lahko spoznajo konje. In so kar prihajali, celo poletje.
No, in tako imamo sedaj konjeniški in mladinski center. Čisto ponesreči. Kar je super, ker smo tekom let obnove spoznali, da je gradnja in prenavljanje nekaj, kar absolutno ni za nas, pa ni važno, če je z ilovico ali knauf ploščami. Tudi vrta s špinačo še nimamo, samo koprive in trnje. Naša čredica konj raste, otroci pa z njimi, polni ljubezni in strasti in divjine v očeh. Verjamemo, da je to najboljše, kar nam lahko konji dajo: otroke učijo, kako postati samozavestni in odločni (in kaj to sploh pomeni); kako se spopadati s težavami in izzivi; kako delovati kot vodje in kot del skupine; kako uspešno zaznavati in regulirati svoja čustva in kako opažati in delovati tudi s čustvi drugih. Če v delu s konji vzpostavimo varno, zaupno okolje, je to pomembno igrišče za spoznavanje in obvladovanje situacij, s katerimi se bodo skozi življenje soočali tudi drugje.
To pa ni vse! Še vedno deluje naš projekt (Za)upam si, kjer tudi v tem letu mladim nudimo brezplačno psihološko svetovanje po spletu. Še vedno v okviru različnih Erasmus+ projektov, kot je projekt mednarodne mobilnosti mladinskih delavcev ‘Let’s draw together’, raziskujemo načine za opolnomočenje in podporo mladinskih delavcev skozi orodja za bolj učinkovito, ustvarjalno in inovativno delo z mladimi. Kot smo zapisali že leta 2017, ko je bil današnji svet, ki so ga zaznamovali epidemija koronavirosa, vedno večja digitalizacija in mednarodni konflikti, še nepredstavljiv – razvijamo skupnosti oz. igrišča za raziskovanje, preizkušanje, razvijanje in implementacijo idej, ki prinašajo pozitivne spremembe v življenja posameznikov in družbo. Z majhnimi koraki poskušamo prispevati k boljšemu svetu.
