Konjeniški in mladinski center Škatlica

Zadovoljni konji = zadovoljni ljudje

Pozdravljeni v konjeniškem in mladinskem centru Škatlica, ki deluje na posestvu Pri stari žagi v občini Sveti Tomaž – na vratih Prlekije.

Smo majhen zavod, ustanovljen leta 2017 s strani skupine prijateljev, ki smo se našli v mladinskem centru v Ljubljani. Že takrat smo sanjali o gradnji skupnosti in ustvarjanju prostorov za ljudi, kot smo sami – malce izgubljeni, neskončno radovedni, taki, ki kdaj malo štrlimo ven in se ne najdemo v škatlah, kamor naj bi se popredalčkali.

Pa smo si rekli – no, pa naredimo svojo škatlico. Tako škatlico, kjer smo dovolj. Kjer lahko stresemo prah iz rjuh, počistimo pajčevine po kotih in plesen na stenah ter se naučimo živeti sami s sabo, preden poskušamo postati nekdo drug – tisti, ki je kul in izven škatlice. in drugačen od nas. in dostikrat nam nedosegljiv, tisti idealen Jaz, ki se mu nikoli ne moramo zares približati.

 

Naša zgodba

Med epidemijo koronavirusa smo delovali predvsem na področju psihološke podpore mladim v okviru projekta (Za)upam si; usposobljene psihologinje so nudile brezplačno psihološko svetovanje preko Zooma, prostovoljci pa pisali članke o temah, ki so pomembne za našo ‘duševno nego’. Tako smo zasledovali svoj glavni namen – podporo mladim pri tem, da postanejo samostojni, odločni, pogumni in ljubeči posamezniki, ki lahko soustvarjajo pogumen in ljubeč svet.

Nikoli pa nismo pozabili na sanje o gradnji skupnosti in na tiste še starejše sanje… ki smo jih že leta 2014 zapisali kot “povezovanje zapuščenih prostorov in ljudi v skupnosti”. Ti zapuščeni prostori so nas tako zelo mikali, in v Sloveniji jih je toooliko. Leta 2019 smo dobili priložnost kupiti malo razpadajočo kmetijo v Prlekiji. Čisto, ampak res čisto ničesar nismo vedeli o gradnji in prenovi starih hiš, čeprav tudi tega takrat še nismo vedeli. Pa smo začeli z obnovo… In kdaj je bil občutek, da za vsak korak naprej naredimo dva nazaj. Ampak kaj več o tej zgodbi malo kasneje.

Po skoraj štirih letih smo poleti 2022 na kmetijico Pri stari žagi pripeljali prvi kobili, Zoro in Sidarto (in direktorico Škatlice, Saro). Potem so prišli prvi otroci in mladi. Tega v bistvu nismo načrtovali – mi smo imeli megleno vizijo permakulturnega centra, kjer gradimo z ilovico, sadimo špinačo z rokami do komolcev v zemlji in v praksi raziskujemo različne ideje trajnosti. Take stvari občudujemo, in v Sloveniji obstaja že kar nekaj čudovitih primerov eko kmetij in vasi. Ampak potem so prišli otroci. Z velikimi očmi in prošnjo, če lahko spoznajo konje. In so kar prihajali, celo poletje.

No, in tako imamo sedaj konjeniški in mladinski center. Čisto ponesreči. Kar je super, ker smo tekom let obnove spoznali, da je gradnja in prenavljanje nekaj, kar absolutno ni za nas, pa ni važno, če je z ilovico ali knauf ploščami. Tudi vrta s špinačo še nimamo, samo koprive in trnje. Naša čredica konj raste, otroci pa z njimi, polni ljubezni in strasti in divjine v očeh. Verjamemo, da je to najboljše, kar nam lahko konji dajo: otroke učijo, kako postati samozavestni in odločni (in kaj to sploh pomeni); kako se spopadati s težavami in izzivi; kako delovati kot vodje in kot del skupine; kako uspešno zaznavati in regulirati svoja čustva in kako opažati in delovati tudi s čustvi drugih. Če v delu s konji vzpostavimo varno, zaupno okolje, je to pomembno igrišče za spoznavanje in obvladovanje situacij, s katerimi se bodo skozi življenje soočali tudi drugje.

To pa ni vse! Vedno bolj delujemo tudi na področju prostovoljstva, v katerega res, res, ampak res verjamemo. Prostovoljstvo je supermoč in privilegij. V Škatlici v vsakem trenutku gostimo 1-3 mednarodne prostovoljce v okviru Evropske solidarnostne enote in platforme Workaway, pogosto pa tudi lokalne prostovoljce, in vsi skupaj soustvarjamo Škatlico.

 Še vedno v okviru različnih projektov raziskujemo načine za opolnomočenje in podporo mladih in mladinskih delavcev skozi orodja za bolj učinkovito, ustvarjalno in inovativno delo z mladimi. Kot smo zapisali že leta 2017, ko je bil današnji svet, ki so ga zaznamovali epidemija koronavirosa, vedno večja digitalizacija in mednarodni konflikti, še nepredstavljiv – razvijamo skupnosti oz. igrišča za raziskovanje, preizkušanje, razvijanje in implementacijo idej, ki prinašajo pozitivne spremembe v življenja posameznikov in družbo. Z majhnimi koraki poskušamo prispevati k boljšemu svetu.

"Friends, forage and freedom"

Aktivni hlev

Aktivni hlev je koncept reje konj, kjer imajo ti možnost neomejenega gibanja, druženja in prehranjevanja po principu stalnega dostopa do “družbe, krme in svobode” (ang. “friends, forage and freedom”).

Na posestvu Pri stari žagi, kjer se nahaja naš konjeniški in mladinski center, stremimo k vzpostavitvi aktivnega hleva, ki je v Sloveniji še vedno redkost (primeri dobre prakse so Ranč Vihra in Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna). 

Tradicionalen način individualnega vhlevljanja konj, kjer konji večino dneva preživijo v majhnih boksih, ima več negativnih posledic za konja. Konji cel dan ali večji del dneva preživijo v hlevu in imajo omejeno gibanje.

Pomanjkanje rednega dostopa do hrane (divji konji se pasejo od 12 do 16 ur na dan), gibanja in socialnega stika povzroča motnje v konjevem obnašanju, ki so lahko tudi nevarne lastnikom in skrbnikom konj (Novak 2011).

Pomanjkanje gibanja in neredno, pomanjkljivo krmljenje prav tako hitreje privede do motenj v prebavi, kot so kolike (Feige in drugi 2002). Včasih, ko so konje uporabljali za pomoč pri delu, so v hlevih le počivali in je bila potreba po gibanju zadovoljena že med dnevnim delom.

V današnjem času, ko so konji večinoma namenjeni športu in prostemu času, se veliko konj giblje premalo (Novak 2011).

Divji konji povprečno prehodijo 6-17 km na dan. V odprtih hlevih z izpustom prehodijo povprečno 1,7 km dnevno, v boksih pa le 0,17 km. V aktivnem hlevu prehodijo do 4,8 km na dan (Zeitler-Feicht in Prantner 2000).

Aktivni hlev za konje poskuša združiti lastnikove in konjeve potrebe, posnema konjevo naravno okolje in tako skrbi, da so konji bolj zdravi, psihično stabilni in ne razvijajo slabih navad, ki so lahko nevarne za človeka.

Konji živijo v aktivnem hlevu v čredi, imajo možnost neomejenega gibanja, svež zrak in celodnevni dostop do hrane.

Poti z različnimi podlagami in naravnimi ovirami so namenjene za gibanje. Naravne ovire pripomorejo, da konj razvije boljšo koordinacijo gibov.

Celoten hlev je organiziran tako, da se mora konj neprestano gibati, kot to počne v naravi pri iskanju hrane na prostranih površinah.

Kako konjeništvo zdravi?

Konje uporabljajo v delu z vojnimi veterani, zaporniki, mladimi prestopniki, mladimi, ki se soočajo s spolno zlorabo, ljudmi s posebnimi potrebami in fizičnimi ovirami, ipd., saj konji predstavljajo učinkovito intervencijo pri podpori socialnega in čustvenega razvoja – tudi še in posebej mladih z manj priložnostmi, ki prihajajo iz ekonomsko šibkejših okolij, ki se soočajo s težavami v družini in okolici, z duševnimi stiskami, z nizko samopodobo, občutkom nemoči in neuspeha.

(Fasilitirano) druženje s konji znižuje raven stresa in anksioznosti, gradi samozavest, pogum in odločnost, mladim v stiski pomaga pri soočanju s svojimi težavami, depresijo, bipolarnimi motnjami, travmo, jezo, žalovanjem.

Ne govorimo le o jahanju, temveč tudi in predvsem o t.i. aktivnostih na tleh s konji in druženjem s konji. Ukvarjanje s konji je za mlade veliko več kot le šport in prinaša mnogotere dokazano pozitivne učinke na razvoj osebnih in profesionalnih veščin.

Vodi v oblikovanje odločnih ljudi, ki se znajo spopadati s težavami in izzivi; ki so samozavestni in samozadostni; ki uspešno iščejo rešitve na težave; ki znajo delovati kot vodje in kot del skupine; ki uspešno zaznavajo in regulirajo svoja čustva in znajo dobro opažati in delovati tudi s čustvi drugih.

Če v delu s konji vzpostavimo varno, zaupno okolje, je to pomembno igrišče za spoznavanje in obvladovanje situacij, s katerimi se bodo skozi življenje soočali tudi drugje.