Lastna vrednost

Lastna vrednost je del človeške osebnosti, ki določa našo osebno vrednost in pomembnost. To je področje našega mišljenja, ki ocenjuje naše vedenje, videz, občutke, misli in sposobnosti. Lastna vrednost ne temelji na tem, kaj si drugi mislijo o nas ali stvareh, ki smo jih (ali nismo) dosegli temveč prihaja iz nas samih.   Zajema tako raven spoštovanja, ki jo imamo do sebe, kot tudi način, kako zaznavamo svojo prirojeno vrednost oziroma kaj menimo, da moramo biti ali narediti, da smo »vredni«.

Lastna vrednost je osnovna človekova potreba in je bistvena za normalen in zdrav razvoj. V primeru pomanjkanja pozitivne lastne vrednosti je psihična rast upočasnjena. Višja lastna vrednost je povezana s številnimi pozitivnimi lastnostmi duševnega zdravja, življenjskega uspeha in sreče. V primeru nizke lastne vrednosti, se zmanjša posameznikova odpornost na življenjske težave. Nizko lastno vrednost lahko opišemo kot splošno negativno mnenje o sebi. Taki posamezniki sebe in svoje sposobnosti pogosto kritizirajo, se osredotočajo na napake, njihova pozornost je usmerjena v to, kaj niso storili ali v to kar se zdi, da drugi ljudje počnejo bolje. 

Vsak izmed nas ima neke vrste merila, s katerimi meri oziroma določa lastno vrednost. Ko mislimo, da naša merila dosegamo, se počutimo dobro. Kadar pa mislimo, da meril nismo dosegli nam (ponavadi) samozavest strmo pade.

Poznamo torej več načinov, ki omogočajo merjenje lastne vrednosti. V nadaljevanju je opisanih nekaj pogostih – a nezdravih – načinov. Prvi nezdravi način merjenja lastne vrednosti je izgled. Pri tem lahko nekateri svojo vrednost merijo s številkami na tehtnici, drugi pa lahko svojo vrednost določajo po tem, koliko pozornosti lahko pritegnejo s svojim videzom. Drugi neprimeren način merjenja lastne vrednosti so odnosi in poznanstva. Pri tem se lahko na primer posamezniki počutijo vredne le takrat, ko so v razmerju, ali pa svojo vrednost enačijo s številom »pomembnih« oseb v njihovem življenju. Temeljiti lastno vrednost glede na to, kar delamo, je prav tako neprimerno. V tem primeru bi lahko posameznik, ki svojo lastno vrednost enači s svojim delovnim mestom, lahko doživel veliko krizo identitete v primeru, da bi se zgodil gospodarski upad. 

Še en izmed zelo pogostih načinov merjenja lastne vrednosti, ki je zelo pogost tudi v času mladostništva, so naši dosežki. Normalno je, da je posameznik ponosen na svoje dosežke, paziti pa je potrebno, da svoje lastne vrednosti ne osnuje zgolj na njih. V tem primeru bi posameznik, z namenom, da bi se počutil dobro in zadovoljno, moral doživljati nenehne uspehe. Ker pa je življenje polno vzponov in padcev je doživljanje nenehnih uspehov neizvedljivo. Težava nastane, ker se tak posameznik lahko začne izogibati stvarem, za katere misli, da bi mu lahko spodletele, saj ne želi občutiti upada lastne vrednosti.

Lastno vrednost lahko tudi krepimo. Za začetek je pomembno, da krepimo lastno samorazumevanje. Pri tem moramo spoznati, kdo smo in kaj si želimo. Ko pridobimo boljšo predstavo o tem, kdo smo, je naslednji korak povečanje samo-sprejemanja. K temu sodi tudi prevzemanje odgovornost za svoje napake. Velik napredek dosežemo že, ko razumemo razliko med »storil_a sem slabo stvar« in »slab_a sem«. Če si želimo okrepiti samo-sprejemanje pa je pomembno tudi to, da si odpustimo naše napake.

Lastno vrednost lahko krepimo tudi prek različnih aktivnosti. Ena izmed takšnih aktivnosti sledi v nadaljevanju, za sodelovanje pa potrebuješ le papir in pisalo. V tej aktivnosti bo tvoja naloga naštevanje tvojih prednosti in kvalitet. Za vsako točko dopiši svoj odgovor.

  • Stvar, v kateri sem dober_a…
  • Nekaj kar mi je všeč pri mojem videzu…
  • Trenutek, ko sem pomagal_a nekomu drugemu…
  • Kaj najbolj cenim…
  • Trenutek, ko sem prejel_a pohvalo…
  • Izziv, ki sem ga premagal_a…
  • Stvar, zaradi katere sem edinstven_a…
  • Trenutek, ko sem osrečil nekoga drugega…

S to aktivnostjo se krepi samorazumevanje, sprejemanje, ljubezen do sebe in občutek lastne vrednosti.

Oseba, ki spoštuje svojo vrednost, se zaveda, da lahko uživa v stvareh, ne da bi na njih vezala svojo identiteto. Ceni, kar ima in si prizadeva (do)biti, kar si resnično želi. Ve pa tudi, da se lahko tudi brez teh »stvari« še vedno pogleda v ogledalo in reče: »Dovolj sem.« 

(Za)upaj si!

150 150 (Za)upam si