Ljubezen je lahko materinska, prijateljska in brezpogojna, ljubimo lahko tudi samega sebe, živali ali celo domovino. Pojavlja se v življenju skoraj vsakega posameznika in je lahko ključ do sreče, izpopolnjenosti ali pa po drugi strani do obupa in žalosti. Kljub temu da imamo vsi dobro razlago za to, kaj je ljubezen, za ta pojem ne moremo najti ene same definicije. Najstnikom ljubezen največkrat pomeni, da se dobro počutijo v bližini neke osebe in da lahko tej osebi vse zaupajo. Odrasli ljubezen doživljajo bolj umirjeno, njihovo življenje se ne vrti več le okoli ljubezni in zaljubljenosti, vendar je kljub temu ljubezen tudi za njih pogosto najmočnejše čustvo, kar ga premorejo.
Tudi če se želimo omejiti na ljubezen, ki zadeva odnose med spolnimi partnerji, najdemo velike razlike pri njeni interpretaciji. Tako lahko govorimo o ljubezni na prvi pogled, bežni romanci, strastni ljubezenski obsedenosti ali zvesti in predani ljubezni. Ljubezen novoporočencev se zagotovo razlikuje od ljubezni zakoncev, ki so poročeni že 30 let.
Po raziskovalcu Stembergu obstajajo tri komponente, ki določajo ljubezenski odnos, zato je razvil trikotniško teorijo ljubezni: intimnost, strast in predanost. Intimnost je definirana kot občutek bližine, povezanosti in medsebojnega razumevanja. Za strast so značilni spolni odnosi, romanca in fizična privlačnost. Predanost pa je odločitev in zavzemanje, da se ljubezen vzdržuje.
Glede na to, kako so izražene tri omenjene komponente, lahko definiramo osem vrst ljubezni:
- 1. Neprisotnost ljubezni pomeni razmerje, ki zajema odsotnost vseh treh komponent;
- 2. Simpatija vsebuje samo komponento intimnosti, to je na primer prijateljstvo;
- 3. Zaljubljenost oziroma ljubezen na prvi pogled vsebuje samo strast, brez intimnosti in predanosti;
- 4. Prazna ljubezen je definirana s predanostjo, brez intimnosti in strasti;
- 5. Romantična ljubezen se kaže z intimnostjo in strastjo;
- 6. Družabna ljubezen vsebuje intimnost in predanost;
- 7. Viteška ljubezen karakterizirata strast in predanost;
- 8. Dokončna ljubezen pa je tista ljubezen, h kateri stremi večina ljudi, saj vsebuje vse tri komponente.
ZALJUBLJENOST ALI LJUBEZEN?
Ko se pogovarjamo o ljubezni jo je potrebno razlikovati od pojma zaljubljenosti, saj ju pogosto uporabljamo kot sopomenki. Zaljubljenost je trenutno čustvo, ki lahko mine v trenutku, medtem ko je ljubezen trajnejša in globlja. Zaljubljenost je osnovana le na zunanjem videzu, bežnih pogovorih z osebo in idealizaciji partnerja, ljubezen pa je osnovana predvsem na pogovoru in poznavanju osebe same, na pa na videzu posameznika. Za zaljubljenost je značilno, da jo lahko doživimo v kateremkoli življenjskem obdobju medtem, ko ‘pravo’ oziroma ‘resnično’ ljubezen doživimo le nekajkrat v celotnem življenju.
PARTNERSKI ODNOSI
Navezovanje tesnih medosebnih odnosov so ene izmed najpomembnejših izkušenj vsakega človeka. Partnerski odnosi se razvijajo v procesu, ki se začne s prvim srečanjem oziroma navezavo stika, nadaljujejo se lahko s prijateljstvom ali z zmenki in se pogosto zaključijo s skupnim partnerskim življenjem. Pri partnerstvu gre za medsebojni vpliv, odvisnost in sposobnost razvijanja in vzbujanja močnih čustev.
V partnerskih odnosih sta prisotni dve obliki emocij, to so tvegane in zaščitne emocije. Tvegane emocije povečujejo možnost za razvoj nasilja v partnerskih odnosih, mednje pa spadajo ljubosumje, jeza in agresivnost. Zaščitne emocije zmanjšujejo možnosti za razvoj nasilja. Mednje spadajo empatija, spoštovanje in intimnost.
FAZE PARTNERSKEGA ODNOSA
Zakaj se zdi, da gre zveza, ki se je začela dobro do trenutka, ko se zavežemo zvestobi in večnosti, le še navzdol? Eden od razlogov je, da gre vsaka partnerska zveza skozi bolj ali manj predvidljive faze.
1. faza- Romantična ljubezen
Faza romantične ljubezni nam vzbuja tako prijetne občutke, da si želimo in pričakujemo, da bo trajala večno. Sprva se nam zdi vse popolno. Ko pri partnerju opazimo stvari, ki nam niso všeč, jih pogosto zanikamo. Na tej stopnji smo polni energije in novih sanj. Pozor: ta faza ne traja večno!
2. faza – Prevzgoja
Ena največjih iluzij je, da romantična ljubezen traja večno. V tej fazi to prepričanje začne bledeti, pri čemer se pogosto pojavi želja, da bi partnerji skupaj preživeli čim manj časa. V tej fazi so pogosti občutki vznemirjenosti ali razočaranja. Dejstvo je, da odnos sestavljata tako neverbalna kot verbalna komunikacija, ki je lahko pri partnerjih različna. Ljudje namreč prihajamo iz različnih okolij in imamo različne življenjske izkušnje. Partnerji se v tej fazi sprašujejo, zakaj več ne čutijo enako kot prej. Gre za fazo, v kateri partnerja poskušata prevzgajati eden drugega na takšen način, da bi si čim bolj ustrezala. Za dober, konstruktiven odnos je pomembno, da so partnerji čim bolj enakovredni v komunikaciji in da spoštujejo odločitve, želje in potrebe drug drugega.
3. faza – Znanje, zavedanje
Na tej stopnji v ospredje stopi zavrdanje, da se lahko spreminjamo, se razvijamo in rasemo, s čimer se spreminja tudi naš odnos. Partnerji se individualno razvijajo in prav tako razvijajo zvezo v resnično partnerstvo, v katerem so partnerji enakovredni in svobodni. Še vedno se lahko pojavijo občutki zaskrbljenosti, zmedenosti in strahu, vendar je potrebno prevzeti odgovornost za svoje vedenje in se namensko učiti, kako postati partner. Na tej stopnji partnerji dobijo nove informacije in vpogled vase.
4. faza – Ponovno povezovanje
Na tej stopnji partnerji uporabljajo spretnosti oziroma nova vedenja, ki so se jih naučili na prejšnji stopnji. Partnerji imajo drug o drugem in o sebi bolj jasno ter realno sliko. Partnerji se med seboj bolj spoštujejo, sprejemajo in sočustvujejo drug z drugim, zato ni več želje po kontroli, prevladi ter laganju. Tudi intimnost postaja globlja.
5. faza – Resnična ljubezen/obojestranska soodvisnost
Partnerji, ki dosežejo to stopnjo, drug drugega vzpodbujajo, da rastejo in se razvijajo v tistem, kar jih veseli. To je faza globokega spoštovanja drugih kot enkratnih posameznikov, faza užitka, strasti, intimnosti ter hkrati ljubezni in varnosti.
Vsak partnerski odnos se razlikuje v tem, kdaj faze nastopijo in kako jih partnerji identificirajo. V nekaterih partnerskih odnosih se lahko faze večkrat ponovijo, v drugih pa se odnos zaključi že v začetnih fazah. Vsak pomemben dogodek v posameznikovem življenju (na primer zaključek šolanja, začetek kariere, nakup hiše ali stanovanja, rojstvo otrok, odhod otrok od doma) lahko za partnerski odnos predstavlja preizkušnjo in možnost za razvoj odnosa.
Če ste v partnerskem odnosu nezadovoljni in imate občutek, da sami ne zmorete naprej, vendar bi si želeli odnos nadaljevati, je partnerska terapija lahko ključ za osebnostno rast in razvoj partnerskega odnosa, ki si jo zaslužite.