Motnje hranjenja

O motnjah hranjenja govorimo, kadar pride do spremenjenega odnosa, ki ga imamo do hrane in našega telesa. Misli posameznika, ki trpi za motnjo hranjena so navadno okupirane s takšnimi ali z drugačnimi mislimi o hrani, kar lahko ovira njegovo_no vsakdanje življenje. Osebe s takšnimi problemi so v družbi še vedno pogosto stigmatizirane, zato je o tej tematiki pomembno spregovoriti. Na tem področju je izredno pomembna tudi edukacija, saj še vedno obstaja veliko napačnih, zavajajočih in škodljivih mitov. 

Glede na standarde naše družbe ni čudno, da v zadnjem času število ljudi, ki ima probleme na tem področju, vztrajno narašča. Razni mediji (televizija, socialna omrežja, itd.) ter modna industrija nam dajejo zelo napačna pričakovanja in poglede na to,  kako naj bi izgledalo zdravo in lepo telo. Smernice in trendi se cel čas spreminjajo, dejstvo pa je da imamo različne postave in, da je bolj kot to, da bomo bili »in« pomembno, da se v svojem telesu počutimo samozavestno in zadovoljno. 

Pogostejše motnje hranjenja o katerih slišimo so:

ANOREKSIJA: To je stanje, v katerem oseba svoje telo vidi drugačno kot je v resnici (kljub temu, da je oseba izgubila že precej telesne teže, se vseeno vidi kot debelo). Osebe pričnejo hujšati tako, da omejijo svoj vnos hrane, zanje pa je značilno tudi, da so zelo pozorne na to, koliko kalorij vnesejo vase. Ob tem so tudi pretirano telesno aktivne. Če ne ukrepamo pravočasno, lahko anoreksija pripelje tudi do življenjsko ogrožajočih stanj.

BULIMIJA: Osebe z bulimijo je težje prepoznati, saj njihova telesna teža ni pod normalnim BMI (ang. Body Mass Index). Tako kot za osebe z anoreksijo, je za osebe z bulimijo značilen strah pred pridobivanjem telesne teže. Pogosto se osebe pretirano najejo, nato pa želijo preprečiti, da bi se zredile z različnimi načini kot so bruhanje, uporaba odvajal, pretirana telesna aktivnost in podobno.

KOMPULZIVNO  PRENAJEDANJE: Za to motnjo je značilno, da oseba izgubi nadzor nad hranjenjem in nad tem koliko poje. Velikokrat ima občutek da ne more nehati jesti in ne neha dokler nima občutka “pretirane sitosti«. Po takšni epizodi se velikokrat pojavijo občutki sramu in krivde. 

Poznamo pa tudi nekaj drugih motenj hranjenja o katerih se manj govori, kot so recimo:

BIGOREKSIJA: Je ena izmed novejših motenj hranjenja. Za osebe, ki trpijo za to motnjo, je značilna obsesivna preokupacija z razmišljanjem, da posameznikovo telo ni dovolj mišičasto, te osebe pa se vidijo kot šibke in premalo mišičaste, kljub »normalni« oziroma zelo mišičasti postavi.

ORTOREKSIJA:  Osebe z otroreksijoobsesivno usmerjajo svojo pozornost na »zdravo« prehrano. Značilno je, da ljudje občutijo tudi čustveni stres in gnus pri prehranskih izbirah, ki so prikazane kot »nezdrave« . Izbiro živil spremlja kompulzivno vedenje ali preokupacija s »pravilnimi« in restriktivnimi prehranskimi navadami. Značilno je, da pri prehrani ne gre samo za izbiro živil, temveč tudi za obsesivno pozornost na načrtovanje, nakup, pripravo in zaužitje hrane, pri čemer hrana predstavlja vir zdravja, ne zagotavlja pa tudi ugodnega občutka pri hranjenju

PICA: Za te osebe je značilna velika želja po zaužitju snovi, ki niso hranljive, kot na primer zemlja, mravlje, bikarbonat, lepilo, žuželke, papir, majhni koščke iz plastike ali lesa in druge. Motnjo velikokrat povezujemo z otroci s kognitivnimi težavami in z drugimi motnjami v razvoju, na primer z avtizmom. Do 30% otrok diagnosticiranih z avtizmom, trpi za Pico. 

Če pri osebi opazimo kakšnega izmed opisanih znakov motnje prehranjevanja, se poskušajmo z osebo pogovoriti ter ji seveda stati ob strani. V primeru, da je oseba ogrožena ali mislimo, da je, ji poskušajmo pomagati najti strokovno pomoč. 

Če misliš, da imaš sam_a probleme z motnjami hranjenja pa je prav tako prvi in največji korak to, da nekomu poveš in se z njim odkrito pogovoriš o svojih težavah. Tudi, če se ti zdi to nepredstavljivo, si boš kasneje hvaležen_na!