Vsi vemo, da smo si ljudje med seboj precej različni. Razlikujemo se v svojem vedenju, interesih, željah, načinu razmišljanja, čustvovanja in še v marsičem drugem. Skupek vsega naštetega sestavlja posameznikovo osebnost. Osebnost je tako sestavljena iz naših duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti. Osebnost vsakega posameznika je edinstvena in individualna celota psiholoških značilnosti, ki tekom življenja ostaja razmeroma nespremenjena. Od naše osebnosti je odvisno, kako se bomo odzivali v različnih situacijah.
Ko govorimo o osebnosti, je pomembno omeniti tudi osebnostne motnje. O osebnostnih motnjah govorimo, ko vedenje in doživljanje osebe pomembno odstopa od pričakovanega v določenem družbeno-kulturnem okolju. Pri tem je pomembno, da do posebnosti prihaja vsaj na dveh sledečih področjih: kognicija, čustvovanje, medosebno funkcioniranje in nadzor nad impulzi. V vsakem primeru osebnostne motnje močno vplivajo na posameznika in na odnose, ki jih vzpostavlja z drugimi. Osebnostne motnje se pogosto povezujejo tudi z drugimi duševnimi težavami ter na splošno na različnih področjih posameznikovega funkcioniranja (delo, socialni odnosi ipd.). Pri tem je pomembno poudariti, da se osebnostne motnje pomembno ločijo od duševnih motenj in jih ne gre enačiti.
Tako poznamo deset različnih tipov osebnostnih motenj, katere v grobem ločimo v tri sklope: nevrotična osebnostna organizacija, mejna in psihotična. Slednje lahko delimo tudi glede na specifiko vedenja. Tako v prvo skupino uvrščamo osebnostne motnje, katerim je skupno »čudaško vedenje«: shizoidna OM (osebnostna motnja), shizotipska OM in paranoidna OM. V drugi skupini so osebnostne motnje, katerim je skupno t.i. »dramatično vedenje«: mejna OM ali »borderline«, narcisistična OM, anstisocialna OM in histrionična OM. V zadnjo skupino uvrščamo osebnostne motnje, kjer prevladuje »bojazljivo vedenje«: izogibajoča OM, odvisna OM in obsesivno-kompulzivna OM.
Vsem je skupno, da je do specifične osebnostne strukture prišlo zaradi »motenj« v obdobju oblikovanja oziroma zorenja osebnosti. Tako je posameznikom z osebnostnimi motnjami skupno, da se z življenjskimi situacijami in izzivi soočajo precej togo in neprilagodljivo. Osebnostne motnje lahko razdelimo na blage, zmerne in izrazito izražene. Pomembno je, da se funkcionalnost ljudi z osebnostno motnjo precej razlikuje, tako so lahko nekateri visoko funkcionalni in poklicno uspešni, a se njihova problematika »skriva« na drugih področjih. Pogostost osebnostnih motenj je kar visoka, saj podatki nakazujejo, da naj bi obsegala približno 10 odstotkov celotnega prebivalstva.
Kaj vse vpliva na razvoj osebnostnih motenj težko zamejimo, ima pa obdobje odraščanja v primarni družini velik vpliv. Pri tem je izredno pomembna starševska vloga, kjer je za otroka ključno zagotavljanje ustreznih spodbud in zadovoljevanje njegovih bioloških, psiholoških in socialnih potreb. Na razvoj osebnostnih motenj pomembno vpliva tudi genetika. Osebnostne motnje se desetkrat pogosteje razvijejo pri tistih posameznikih, ki imajo bližnje sorodnike z osebnostno motnjo. Pri osebnostnih motnjah prihaja tudi do spremenjenih možganskih regij, predvsem tistih, ki so povezana s čustvovanjem in čustvenim uravnavanjem.
Zdravljenje osebnostnih motenj poteka po navadi s pomočjo dolgotrajnejše psihoterapije pod vodstvom izkušenega strokovnjaka. V psihoterapiji je glavni cilj izboljšanje posameznikovega delovanja in s tem izboljšanje njegove kvalitete življenja in dela. Sama učinkovitost terapevtskega procesa je seveda močno pogojena s posameznikovo motiviranostjo za spremembo in vztrajnost v terapevtskem procesu. Problem pri obravnavi osebnostnih motenj je predvsem ta, da se posamezniki s to problematiko precej redko sami od sebe odločijo za zdravljenje, razloge za svoje težave pa v večini pripisujejo vedenju drugih ljudi in ne svojemu.