Samomor je večplasten konstrukt, ki vključuje zapletene interakcije bioloških, psiholoških, kognitivnih dejavnikov ter dejavnikov okolja. Pojavnost samomora je podobna v vseh življenjskih obdobjih, pri vseh spolih in starostnih skupinah, vendar ga je mogoče preprečiti. Dejanje samomora sledi hudim težavam v duševnem zdravju, ki jih spremljajo samomorilne misli, načrtovanje samomora, samomorilne grožnje ter poskus samomor. Pojav samomorilnih misli kaže na posameznikovo željo po smrti ali misel na povzročitev lastne smrti. Njihov pojav je najmočnejši napovednik za kasnejše samomorilno dejanje, zato moramo pojavu samomorilnih misli pri posamezniku posvetiti veliko mero pozornosti.
Na samomorilno vedenje vplivajo različni stresorji ali sprožilci ter osebnostna struktura posameznika. Stresni življenjski dogodki ter razpoloženjske in druge težave v duševnem zdravju močno vplivajo na pojav samomorilnih misli. Samomorilno vedenje je lahko posledica tudi drugih dejavniki tveganja, ki jih ločimo na individualne, odnosne in družbene dejavnike ter dostopnost pomoči.
Pretekli poskus samomora je vodilni individualni dejavnik tveganja za samomor. Drugi so še težave v duševnem zdravju, zloraba alkohola in ostalih psihoaktivnih substanc, izguba službe, finančna izguba, obupanost, kronična telesna bolečina, smrt zaradi samomora pri družinskem članu, genetski in biološki dejavniki.
S težavami v medosebnih odnosih, kot so konflikti, nesoglasja in izguba odnosa, sta povezana občutek posameznikove nepovezanosti z drugimi in pomanjkanje podpore. Odnosni dejavniki tveganja neposredno vplivajo na posameznikovo splošno dobro počutje in povečujejo tveganje za samomorilno vedenje, medtem ko družbeni dejavniki vplivajo posredno. Dogajanja v okolju, v katerem posameznik živi, v veliki meri vplivajo na razvoj samomorilnega vedenja pri posamezniku. Politične razmere, vojne, naravne katastrofe, kultura, diskriminacija, stigmatizacija, neprimerno medijsko poročanje, travme ter zlorabe povečujejo samomorilnost. Posebno pa na samomorilno vedenje vplivajo še dostopnost posameznika do metod za samomorilno dejanje ter posnemanje.
Varovalni dejavniki, ki posameznika odvrnejo od samomorilnega dejanja, imajo vlogo pri preprečevanju samomorilnega vedenja. Sem sodijo tesni in zdravi medčloveški odnosi, religija, sposobnost posameznika, da se uspešno spopade s stresnimi situacijami in splošno dobro počutje. Intervencije, ki obvarujejo posameznika pred samomorilnim dejanjem so predvsem izobraževanje in ozaveščanje o problemu samomora, posvečanje večje pozornosti posameznikom, ki imajo večje tveganje za samomorilno vedenje, omejevanje dostopnosti do sredstev za samomorilno dejanje, ozaveščanje medijev o ustreznem načinu poročanja o samomoru, vzdrževanje skrbi za posameznike, ki so poskušali storiti samomor ter nudenje ustreznega zdravljenja z zdravili in psihoterapijo osebam s težavami v duševnem zdravju.
KONTAKTI POMOČI
V stiski je pomembno, da vemo na koga se lahko obrnemo po pomoč in oporo. Lahko so to bližnje osebe, katerim zaupamo, osebni_a zdravnik_ca, šolski_a učitelj_ica ali socialni_a delavec_ka, zaupni in anonimni telefoni, ki jih najdeš spodaj ter seveda ekipa projekta (Za)upam si!
- 112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)
- 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)
- 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)
- 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
- 031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)
Ob prebiranju težkih tem nam lahko postane težko, se nam pojavijo dodatna vprašanja, dvomi, neprijetni občutki ali misli. Kadarkoli se lahko po več informacij ali razbremenilni pogovor obrneš na nas.
Topel objem od ekipe (Za)upam si!