Smrt je tema, kateri se ljudje v pogovoru pogosto izogibajo in se od nje distancirajo. Kljub temu je naravni del življenja, zato se z njo slej kot prej srečamo. Razumevanje smrti se spreminja tekom starosti. S starostjo se pričnemo šele zavedati končnosti življenja.
Smrt je precej težko definirati, saj je razvoj medicine veliko prispeval k ohranjanju človeških življenj, tudi v situacijah, ki bi drugače bile usodne. Proces, ki nas vodi k smrti, je umiranje. V zadnjih letih se je ta proces precej podaljšal, kar gre pripisati predvsem napredku medicine. A vendar se vsi (hote ali nehote) zavedamo lastne minljivosti, kar se s starostjo povečuje. Želje ob zavedanju konca so vsem nam precej podobne. Želimo si smrt doživeti brez bolečin in drugih občutij nelagodja. Prav tako si večina nas želi umreti z zavedanjem, da smo živeli polno življenje in da lahko odidemo pomirjeni sami s seboj. Pogosta skrb umrlih je, kako bodo svojci živeli po njihovi smrti, kjer jim zelo pomaga občutek, da bo z njimi vse v redu.
Z biološkega vidika smrt razumemo kot popolno in neobnovljivo prenehanje življenjskih funkcij organizma. Medicinska pojmovanja smrti se razlikujejo tudi glede na kulturo in okolje, v katerem biva posameznik. Tako na primer v Ameriki in Evropi smrt v medicini definira možganska smrt, na Japonskem pa slednje ni sprejemljivo.
Smrt lahko dojemamo v različnih kontekstih. Tako lahko govorimo o biološki smrti ter na drugi strani o socialni smrti. Z biološkim kontekstom se nanašamo na že prej omenjene pokazatelje smrti, najpogosteje možganske smrti. O socialni smrti pa govorimo v kontekstu primanjkljaja socialnih stikov posameznika tekom življenja – torej o njegovi izoliranosti in osamljenosti. Do slednjega pogosteje pride pri ostarelih posameznikih.
Prav tako prihaja do razlik v duhovni interpretaciji smrti. Slednje je močno povezano s kulturo in prevladujočo religijo določenega okolja. Tako nekateri smrt dojemajo, kot začetek drugega življenja v »onostranstvu«, druga verstva verjamejo v reinkarnacijo (verjetje, da naša duša nadaljuje življenje v obliki drugega bitja), spet drugi pa smrt dojemajo zgolj kot konec življenja, čemur ne sledi ničesar več.
Dogodek smrti vpliva na obstoječo socialno strukturo določene družine, oziroma družbe, skupnosti, kateri je umrli pripadal. V vsakem socialnem okolju v katerem bivamo, prevzemamo določene družbene vloge in te se s smrtjo zamajejo. Vloge, katere je prevzemala umrla oseba, se morajo tako prerazporediti med preostale člane oziroma jih mora nadomestiti nekdo drug.
Vloga smrti je bila vedno zelo pomembna v življenju ljudi, ne glede na zgodovinsko obdobje bivanja. Tako smo jo ljudje že od nekdaj upodabljali tudi v umetniških delih (likovni umetnosti, literarnih delih in preostalih umetnostnih zvrsteh).
Dojemanje smrti se kulturno razlikuje tudi v tem, da ponekod smrt dojemajo kot javni dogodek, drugod pa je smrt predvsem zasebni dogodek. Javni vpliv smrti je značilen predvsem za vzhodne kulture (npr. indijska, kitajska, pakistanska,…), kjer žalovanje lahko postane širše družbeno, izražanje čustev pa zaželeno in zdravilno za žalujoče. Tako na pogrebih niso prisotni samo bližnji družinski člani, temveč vsi ki so bili z umrlim ali njegovimi bližnjimi kakorkoli povezani. V zahodnih kulturah (na primer Severna Evropa in ZDA) je smrt bližnjega razumljena predvsem kot zasebni dogodek, pogreba umrlega se tako udeležijo le povabljeni, med katerimi so v večini družinski člani umrlega. Do razlik prihaja tudi v izražanju čustev, ki sicer ni prepovedano, a je kljub temu po navadi veliko bolj zadržano, pogrebi pa velikokrat potekajo pretežno v tišini.
V današnji družbi smrt ostaja precej tabuizirana, a vendar je del vsakdanjega življenja. Vsak posameznik in vsaka družba tako išče svoje načine, kako se s smrtjo »spoprijateljiti« in jo sprejeti. Smrt tako ostaja močno pogojena z družbenim, zgodovinskim, filozofskim in religioznim kontekstom določenega socialnega okolja.