Strokovnjaki na področju duševnega zdravja

Pogosto se zgodi, da ljudje vse strokovnjake, katerih naziv se začne  s psih-, avtomatsko »vržejo« v isti koš. V resnici pa obstajajo med omenjenimi strokovnjaki oziroma dejavnostmi, ki jih opravljajo, številne razlike.

Psihiater pri svojem delu sledi Diagnostinečnemu in statističnemu priročniku duševnih motenj (DSM) in odpravlja simptome hujših težav v duševnem zdravju. Poleg osebnega zdravnika je psihiater edini, ki nam lahko predpiše zdravila. Njegova primarna naloga ni nudenje psihoterapije ali svetovanja razen, če ima za to opravljeno ustrezno izobrazbo. Psihiater ne opravlja testiranja s psihološkimi vprašalniki in testi. Pri obravnavi posameznika pogosto sodelujejo s psihologi, psihoterapevti, kliničnimi psihologi in z drugimi zdravniki specialisti.

Psihiatrična  obravnava je usmerjena predvsem na odpravljanje simptomov težav v duševnem zdravju preko uporabe zdravil. Slabost te oblike zdravljenja je v tem, da težave v duševnem zdravju samo z jemanjem zdravil običajno ne izginejo, izginejo le njeni simptomi – za dolgotrajen rezultat so priporočljive tudi druge oblike zdravljenja (psihološko svetovanje, psihoterapija,…). Dobra plat tovrstnega zdravljenja je, da z zdravili hitro omilimo simptome težav v duševnem zdravju.

Psiholog je strokovnjak, ki je končal študijski program psihologije. Področje delovanje psihologa je zelo široko. Psihologi so zaposleni v šolah, vrtcih, domovih za ostarele, podjetjih, vojski, zdravstvu in drugod ali pa so samozaposleni. Pri svojem delu uporabljajo različne metode in tehnike (testi, vprašalniki, opazovanje, intervju, psihoterapevtske tehnike,…), z namenom izboljšanja posameznikovega funkcioniranja. Psiholog ne predpisuje zdravil.

Klinični psiholog je po študiju psihologije opravil še specializacijo iz klinične psihologije, ki mu omogoča delo v zdravstvenih zavodih ter delo s klinično populacijo. Tudi klinični psiholog ne predpisuje zdravil.

Psihološko svetovanje je namenjeno obravnavi težav posameznika z namenom izboljšanja kakovosti življenja. Ta oblika pomoči je primerna tako za razreševanje konkretnejših problemov kot tudi za razreševanje dilem pri odločanju o večjih življenjskih spremembah in soočanju s stresom. Psihološko svetovanje lahko izvajajo psihologi in klinični psihologi. Uporabljene tehnike so večinoma podobne tistim, ki jih pri svojem delu uporabljajo psihoterapevti, vendar je proces svetovanja običajno krajši od psihoterapije. 

Psihoterapevti so osebe, ki so po končanem primarnem študiju opravili izobraževanje iz psihoterapije ali imajo zaključeno fakultetno izobraževanje iz psihoterapije izobrazbo. Psihoterapevti, ki so opravili kvalitetna izobraževanja imajo certifikat EAP, kar pomeni, da je izobraževanje odobrila Evropska zveza za psihoterapijo (EAP). Psihoterapevtske storitve opravljajo tudi specializanti psihoterapije pod supervizjo – to so študentje, ki so v zaključevanju procesa izobraževanja in morajo za pridobitev certifikata EAP opraviti več sto ur dela s klienti pod vodstvom izkušenega psihoterapevta. Psihoterapevti so lahko tudi osebe, ki so opravile fakultetno izobraževanje iz zakonske in družinske terapije.

Psihoterapija je učinkovita pri odpravljanju ali lajšanju simptomov čustvenih stisk in težav v duševnem zdravju. V primerjavi s svetovanjem gre pri psihoterapiji pogosto za daljši in globlji proces. Oseba preko rednega srečevanja s psihoterapevtom postopno spreminja odnos do same sebe in do okolice. To vodi v občutke zadovoljstva z lastnim življenjem.  Obstaja več različnih psihoterapevtskih smeri, vendar je cilj pri vseh enak – izboljšati kvaliteto življenja posameznika.