Žalovanje po modelu rastoče rože

Žalovanje je individualni proces, kar pomeni, da posameznik oblikuje svoje načine, rituale, obrede, ki mu pomagajo pri procesu žalovanja in žaluje v svojem časovnem tempu. Pogosti neresnični miti, ki se vežejo na žalovanje so, da mora oseba skozi določene faze, da ima proces žalovanja jasno začrtan začetek in konec ter da se žalovanje mora končati. Ti predsodki lahko onemogočajo žalujočemu, da žaluje na svoj način. Zgodi se lahko, da oseba pri procesu žalovanja potrebuje pomoč strokovnjaka, v kolikor žalovanje povzroča težave v duševnem zdravju in močno vpliva na delovanje in opravljanje vsakodnevnih obveznosti. Raziskave pa kažejo, da ima velika večina (90% žalujočih) normalen proces žalovanja. 

V nadaljevanju bomo predstavili tako imenovani model rastoče rože, ki predstavlja enega novejših in bolj ustreznih načinov osmišljanja procesa žalovanja. Model je oblikovala dr. Vita Poštuvan na podlagi intervjujev z bližnjimi po samomoru. Razumevanje procesa žalovanja po tem modelu lahko kljub temu prenesemo na vsak proces žalovanja. 

Smrt je navadno travmatičen življenjski dogodek, ki vpliva na porušenje ravnovesja in varnosti tako na ravni posameznika, kot na ravni celotne družbe. Zato so tudi ob dogodku smrti in kasneje v procesu žalovanja vključeni in pomembni različni nivoji. Proces žalovanja stremi k ponovni vključitvi žalujočega v vsakdan in socialno okolje, k tako imenovani reintegraciji. Ravni, ki so pomembne pri reintegraciji se delijo na raven posameznika, družine žalujočega, ljudi v okolici in sistemov pomoči. Posameznik je tisti, ki žaluje, njegova družina pa lahko ali ne žaluje. Ljudje v okolici združujejo ožjo in širšo socialno mrežo, kot je šolsko, delovno okolje, sosedje, prijatelji, znanci in tako naprej. Sistemi pomoči pa se nanašajo na zdravstvo, policijo, gasilce, civilno zaščito, socialno pomoč in tako dalje.  Ravni so med seboj povezane, prepletene, med njimi pa poteka dvosmerna, posredna ali neposredna komunikacija, ki omogoča in regulira proces reintegracije. 

Vsebine, ki vplivajo na reintegracijo na vseh zgoraj opisanih nivojih so: dogodek samomora, pogreb in rituali ob samomoru, čustva in njihovo izražanje, krivda, obsojanje, stigmatizacija, izogibanje, zadrega in floskule, iskanje pojasnil, podpora, duhovnost, osmišljanje, rast in identiteta. Pomembna tema pri reintegraciji je tudi navezanost med žalujočim in pokojnim, ki pa se nanaša le na nivo posameznika.  

Ko nivoje in vsebine združimo, se slikovno izriše cvet, kjer so posamezni listi cveta vsebine, ki povezujejo različne nivoje, ki predstavljajo cvetišče. Naveznost med posameznikom in pokojnim predstavimo s pecljem rože, tla, iz katerih roža raste, pa simbolizirajo umrlega. Skozi čas in proces žalovanja posameznik predeluje navezanost na pokojnega, ki se spreminja. Proces žalovanja in reintegracija nista linearna, saj se navezanost, ob pomembnih trenutkih ali dogodkih, kot so pogovor o pokojnem, obletnice, obisk groba in tako naprej, ojača. 

V faznem procesu reintegracije se pri posamezni fazi naslavljajo drugačne vsebine in naloge po nivojih. Zaporedje pojavljanja posameznih tem je težko predvideti ali napovedati kdaj se katera tema pojavi, saj je to odvisno od situacije. Faze reintegracije lahko trajajo različno dolgo, njihovo sosledje pa ni zaporedno ali lineareno.

Iz zgoraj opisanega modela lahko vidimo, da sta procesa žalovanja in reintegracije precej kompleksna. Pri vsem tem pa je ključno zavedanje individualnosti obeh procesov. Torej, da se vsak posameznik sam odloči kdaj in na kakšen način bo žaloval, kateri rituali mu bodo pri tem pomagali ter kdaj in na kakšen način bo izrazil svoja čustva. Hkrati pa ima okolica veliko vlogo, da mu ob žalovanju nudi ustrezno in želeno oporo in pomoč. 

Model rastoče rože povzet po teoriji dr. Vite Poštuvan. Krogi predstavljajo ravni, črtkane črte med njimi prehodnost komunikacije, cvet posamezne vsebine, pecelj pa navezanost žalujočega na pokojnega. 

Z zgornjim prikazom predstavljamo nelinearnost procesa žalovanja in reintegracije. 

150 150 (Za)upam si