Na poti odraščanja

Vzdevek: Metuljčica

V najstništvu sem se, kot mnogi drugi, soočala s številnimi spremembami, ki jih prinese odraščanje. Vendar sem mislila, da se to dogaja le meni, počutila sem se drugačna od drugih, z nikomer se nisem zares čutila povezano ali da bi se lahko poistovetila z nekom. Postala sem precej jezna, na cel svet, tudi sama nase. Hotela sem biti upornica in se pokazati svetu, da me vidijo, a v ozadju je bil strah, žalost, tesnoba, milina. Nisem hotela, da vidijo to plat mene, zato sem si začela škodovati. Zares se ne spomnim kako in kdaj se je začelo, spomnim se občutkov obupa, jeze, razočaranja, solz, žalosti. Sama sem bila. Prijela sem škarjice, britvico, karkoli je rezalo in rezala v vse, kar sem lahko občutila. Iskala sem pomoč. Kričala, vpila, nihče ni opazil zapestij, ker sem jih dobro skrila. V dolge rokave prevelikega puloverja ali v jopico od brata. “To je pač nova moda, tako se zdaj nosi”, sem govorila vsem, ki so vprašali. Ko ni bilo več prostora, so bile na vrsti noge, meča. Mnoga poletja nisem nosila kratkih hlač: “mi ni vroče, nočem kazati mojih debelih nog” so bili moji izgovori. Ko gledam sebe v tem obdobju, ko pogledam nazaj, me boli. Ko so izvedeli doma kaj počnem, so bili razočarani, mami je jokala. Morala sem spati pri njej vsako noč med tednom, ko očeta ni bilo doma, saj je delal v tujini. Nisem si več škodovala na tak način. Vendar zares prave pomoči nisem dobila, tiste, ki sem jo zares potrebovala. Naučila sem se, da sem sama, ampak, da si ne rabim škodovati. Nikoli več nisem govorila o tem z nikomer. In ko pišem to, me odnese nazaj v to obdobje, prežame me jok in povem si, da se imam rada. Imam rada to punčko, ki ji je bilo težko, jaz sem njena opora danes, ki jo je rabila takrat. Ji dajem vso ljubezen in sprejemanje, ki ga zasluži in počutim se cela. Počutim se sprijaznjena s tem kar je bilo in da je danes tako kot je. In tebi, ki to bereš in čutiš nemoč, obup, strah ali se kakorkoli poistovetiš z zapisanim. Prosim, imej pogum in upaj si prositi za pomoč. Ti občutki vedno nosijo posledice naprej. Ne izginejo, ampak se le potlačijo in potiho rastejo. Kot mladi, nekaterih stvari ne znamo ali ne zmoremo ubesediti, zato potrebujemo nekoga, ki nam bo pri tem pomagal. Ki bo razumel te občutke in jih bo zmožen prepoznati in nam pomagal pri tem, da jih opišemo in izrazimo na ustrezen način. Spomnim se, da mnogokrat je kdo opazil, da se nekaj dogaja z menoj, da nisem dobro, da se mi marsikaj plete po glavi. Ne spomnim pa se da bi kdo zares stopil do mene in iz mene izvlekel vse kar me je težilo. Nihče ni bil dovolj močan, marsikdo od njih se je soočal s svojimi težavami ali so mislili, da moje stiske niso tako velike, da bom že zmogla. No, zmogla sem. In danes sem tu, živa, polna življenja, ljubezni do celotnega univerzuma, vse večkrat občutim hvaležnost, zadovoljstvo in svojo pristnost. Ne zamerim in ne krivim nobenega za preteklost, vem pa, da bi lahko bilo drugače, da bi lahko marsikatero čustvo predelala že prej in na enostavnejši način v varnem okolju.

In to je ena od izkušenj, ki jo imam iz otroštva. In ni edina. Mnoge so lepe, čudovite in polne ljubezni in danes vem, da so bile lepe. Vem, ko se mi je dogajalo, v tistem trenutku, nisem vedela, da so lepi spomini. Zdaj vem, da so. Mnogi so vezani na mojo družino in na šolo, saj sem rada hodila v šolo in bila z družino. In moje otroštvo je bilo vseeno lepo. Hvaležna sem svojima staršema in bratu, ker so vedno bili, še vedno so in vedno bolj so tu zame.