Vzdevek: Orheja
Od nekdaj sem bila precej čustvena, ranljiva ter dojemljiva za stiske drugih živih bitij. Hkrati so mi poznane situacije predstavljale varnost, domačnost, med tem ko sem se nepoznanih situacij od nekdaj izogibala, če je bilo to le mogoče. V ozadju tega je domoval strah. Strah pred neznanim, strah pred neuspehom, strah pred neprijetnim in tako dalje. Ne me narobe razumeti, to ne pomeni, da sem se izogibala vsemu novemu, sem pa v teh situacijah pogosto doživljala neprijetne občutke, kot so stres, tesnoba in vsi telesno-psihični simptomi, ki z njima sovpadajo. Seveda kot otrok teh občutij nisem znala poimenovati tako kot jih znam danes, sem pa pogosto čutila, da se drugim okoli mene to ne dogaja in da jim določene situacije, ki so meni stresne, ne povzročajo podobnih občutij. Počutila sem se drugačna od drugih. In ne drugačna v smislu nekaj »posebnega«, temveč drugačna kot nekaj negativnega, na trenutke celo sramotnega – nekaj, kar je treba skriti pred drugimi in se pretvarjati, da tega ni. Tako sem se pred drugimi priučila skriti ta del mene. In v večini mi je uspevalo. Tako sem bila v družbi bolj sprejeta, odobravana in zaželena.
Pa sem s tem sebi pomagala? Najverjetneje v tistem obdobju ja, saj je bil to najboljši način soočanja s svojo tesnobo, ki jo takrat še nisem želela spoznati. Leta so minevala in tekom odraščanja so me vsebine duševnega zdravja pričele vedno bolj zanimati, kar je spodbudilo mojo odločitev, da se vpišem na študij psihologije. To mi je spremenilo pogled na vse! Tekom študija sem pričela zares spoznavati sebe in si odgovorila na mnoga vprašanja, ki so mi bila prej odprta in nepoznana. Za razliko od prej, ko sem se jim poskušala izogniti, sem pričela spoznavati svoje strahove, razvijati nove, prijetnejše odnose z njimi ter kar je najpomembnejše – pričela sem se sprejemati v celoti.
S tem, ko sem si svoje občutke priznala, jim dovolila da so tu ter jih na ta način bolje spoznala, so ti postali znosnejši, prijaznejši do mene – jaz pa prijaznejša do njih in s tem tudi do sebe. Proces sprejemanja sebe ter razvijanja sočutne prijaznosti do sebe razumem kot vseživljenjski proces, ki vključuje tako vzpone, kot padce. A tudi ob morebitnem neuspehu se je vedno lažje pobrati ter nadaljevati svojo pot osebne rasti, če smo pri tem ljubeči in sprejemajoči tudi do svojih nam »manj ljubih lastnosti«.