Karkoli vidimo, slišimo, vonjamo, občutimo in se naučimo, se shrani v naših možganih kot spomin. Pogosto si predstavljamo, da se ti spomini skladiščijo v naših možganih, kot se na primer skladiščijo podatki na trdem disku računalnika. A za razliko od možganov je računalnik mnogo bolj urejen in informacije shrani na točno določenih mestih ter jih obdeluje postopno, torej najprej eno, šele potem pride na vrsto druga. Možganski procesi pa potekajo vzporedno v več delih hkrati. Če poenostavimo, lahko rečemo, da možgani posamezne delčke spomina o isti stvari shranijo v različne dele možganov. Ko na primer pomislimo na naš lanskoletni rojstni dan, se spomin na barvo naše obleke prikliče iz enega dela možganov, spomin na okus rojstnodnevne torte iz drugega, spomin na glasbo spet iz tretjega, spomin na naše razpoloženje pa iz četrtega.
Da bi se informacije v našem spominu oblikovale, jih morajo naši možgani najprej sprejeti in jih “zapisati”. Pri tem veliko vlogo igra tudi naša pozornost, saj v nasprotnem primeru stvari ali informacije, ki ne pritegnejo naše pozornosti, spregledamo in si jih ne moremo trajno zapomniti. Kadar pa nečemu posvetimo pozornost, del naših možganov oziroma bolj natančno hipokampus, v nekaj sekundah pošlje signal, naj se informacija zapiše v naše možgane in se shrani v dolgoročnem spominu. Proces pomnjenja oziroma shranjevanja v možgane bo močnejši, čim večja je naša pozornost. Zapomnitev informacij pa je odvisna tudi od tega, s katerimi čutili smo določeno informacijo zaznali. Najmočneje se nam namreč vtisnejo tiste informacije, ki so povezane z močnimi čustvi in so za nas zelo pomembne.
Poznamo tri vrste spomina, ki prehajajo en v drugega, informacije pa se v njih zadržujejo različno dolgo. V prvem, senzornem spominu, ostanejo informacije le nekaj delčkov sekunde. V vsakem trenutku z našimi čutili zaznavamo vse, kar je in se dogaja v našem okolju. Te informacije služijo le našemu trenutnemu odzivu in jih največkrat v trenutku pozabimo oziroma nadomestimo z novimi.
Kadar pa smo na senzorne informacije pozorni, te preidejo v kratkoročni ali delovni spomin. Ta spomin ne traja več kot nekaj deset sekund, vanj pa shranjujemo informacije, s katerimi se trenutno ukvarjamo. Primer informacij iz kratkoročnega spomina so telefonske številke. Ko pogledamo v telefonski imenik, si zapomnimo številko, ko pa jo odtipkamo, smo jo hkrati že pozabili.
V dolgoročni spomin pa se shranijo podatki, ki smo jih dovolj časa ponavljali. Če je informacija dovolj močna, smo ji namenili dovolj pozornosti ali pa smo jo tako močno doživeli, da je v nas vzbudila močna čustva, se bo sama od sebe prenesla iz kratkoročnega v dolgoročni spomin. Žal pa se ta proces v primerih učenja šolske snovi največkrat ne zgodi sam od sebe.
Kadar govorimo o spominu in pomnenju, moramo omeniti tudi pozabljanje. Pozabljanje je naravni proces, ki nam omogoča, da uporabljamo le tisto znanje in tiste informacije, ki so za nas in naše življenje pomembne. Pozabljanje je največje in najhitrejše takoj za tem, ko smo informacijo prejeli. Bolj kot je snov, ki se jo učimo, za nas pomembna, počasnejše je pozabljanje. V procesu učenja si prav tako najbolje zapomnimo snov, ki smo jo slišali, videli ali prebrali na začetku in na koncu učnega procesa. To dejstvo je dobro upoštevati, ko načrtujemo in organiziramo svoje učenje. Zaradi tega je na vsakih 40 minut učenja smiselno narediti 5–10 minutni odmor. Kadar smo bolni, utrujeni in imamo nizko raven energije, se to pozna tudi pri našem spominu. Možgani so organ, in tako kot vsak drug organ v našem telesu, tudi možgani za dobro delovanje potrebujejo dovolj kisika in pravo hrano.
Kadar se nameravamo učiti, moramo najprej imeti jasen namen, da si nekaj želimo zapomniti. Na ta način se bomo z lahkoto zbrali in namenili snovi svojo pozornost. Med učenjem zbrano poslušamo, opazujemo in ugotavljamo posebnosti učne snovi. O vsebini učenja razmišljamo in se o njej pogovarjamo. Če o nečem poslušamo ali beremo, se potrudimo, da si vsebino čim bolj živo predstavljamo. Pri učenju se moramo zavedati, da se informacije v možganih shranjujejo po skupinah na podlagi njihovih podobnosti. Potrudimo se povzeti to, kar si želimo zapomniti s tem, kar že vemo in znamo. Pomaga lahko to, da se med učenjem sprašujemo “na kaj nas to spominja” in “čemu je podobno”.
Ko se znajdemo v situaciji, da se ne moremo spomniti pomembnih informacij, je najbolj pomembno, da ohranimo mirno kri. Pri priklicu informacij iz spomina je ravno nasprotno, kot pri samem pomnjenju, saj nas intenzivna čustva pri priklicu lahko ovirajo. Če smo razburjeni, se bomo težko spomnili tudi stvari, ki so sicer za nas zelo pomembne. Primer take situacije je trema in strah med testom, kjer lahko nekdo še pet minut pred začetkom zna vse, nato pa je njegov spomin popolnoma “zablokiral”.
Z dobrim spominom se le redko rodimo, zato gre večinoma za vajo in urjenje. Nič ni narobe, če se še ne moremo pohvaliti z odličnim spominom, saj ga lahko začnemo v tem trenutku uriti. Izvajanje vsakodnevnih aktivnosti po že znanem načinu žal ne koristi razvoju naših možganov, medtem ko jih novosti spodbujajo. Spreminjanje naših navad tako spodbuja razvoj novih povezav v možganih, kar je povezano tudi s spominom. Če želimo izboljšati svoj spomin, lahko občasno uporabimo “drugo roko” za umivanje zob ali pisanje krajših zapiskov. Za(upaj) si!