Navezanost

Medosebni odnosi so nekaj izredno globokega in povezovalnega, težnja in hrepenenje po njih pa sta človeku naravna in prirojena. V prvi vrsti zaradi evolucijskega vzgiba in tudi zaradi mehanizmov navezanosti, ki oblikujejo vse nadaljnje odnose, še posebej najintimnejše. Od rojstva, pa vse do smrti vsak izmed nas potrebuje nekoga, ki bo za nas poskrbel, nam dal in ob katerem se bomo počutili varno. Odnosi nas povežejo, kar sproži graditev, razvoj in spremembe znotraj možganov. Lahko bi rekli, da možgani za svoj optimalen razvoj potrebujejo stik z drugimi ljudmi. 

Človeka še posebej oblikujejo primarni odnosi, ki se gradijo v družini, iz katere prihaja. Navezovalno vedenje se neposredno prenaša prek starševstva in se ohranja naprej v odnosih. Stil navezanosti, ki ga oblikujemo v otroštvu, predstavlja ključen dejavnik iskanja pomoči, opore in varnosti ob soočanju s stisko. Varna navezanost v otroštvu predstavlja temeljni model čustvenih stikov in navezanosti. Pozitiven čustveni stik, sprejemanje in varna čustvena bližina v otroštvu so osnova, ki posamezniku vse življenje pomagajo oblikovati, gojiti in negovati iskrene in varne medčloveške odnose. Primarne izkušnje navezovanja imajo pomembno vlogo pri izražanju vzorcev iskanja bližine in opore. Na primer posameznik z malo opore v otroštvu bo iskal oporo v svojem partnerju, vendar se bo intenzivno odzval na njegovo bližino in se bo v strahu pred odvisnostjo in predanostjo od partnerja kmalu odmaknil. Ne-varna navezanost torej zajema vzorce strahu pred intimo in izogibanje. Takšni vzorci negativno vplivajo na zadovoljstvo v odnosih ter onemogočajo vzdrževanje odnosa za daljše časovno obdobje. Ne glede na naše zgodnje izkušnje je dobra novica ta, da se ne-varna navezanost lahko v varnem in trajnem odnosu na podlagi človekove zavestne volje spremeni v varno. 

Stile navezanosti na kratko opisujemo v nadaljevanju.

  • Varno navezani posamezniki brez težav navezujejo stike z drugimi, si želijo čustvene bližine in povezanosti ter se ne bojijo odvisnosti od drugih. Brez težav balansirajo med potrebo po bližini in neodvisnosti, v odnosih ohranjajo avtonomijo, imajo visoko stopnjo zaupanja vase in tudi druge, pri gradnji odnosov postavljajo zdrave in fleksibilne meje. 
  • Posamezniki s tesnobno navezanostjo si čustvene bližine sicer želijo, vendar so zaskrbljeni, da v odnosu ne bodo dajali dovolj ali ne bodo zadosti dobri. V odnosih delujejo negotovo, tesnobno in posesivno. V sebi nosijo veliko neprijetnih čustev, kot sta zavist in ljubosumje. So odvisni, pasivni, nesamostojni, precej ranljivi, njihovo samospoštovanje pa temelji predvsem na mnenju drugih. Odnose idealizirajo in so z njimi precej okupirani. 
  • Izogibajoče navezani imajo željo po bližini, vendar jih možnost zavrnitve odvrne od povezanosti. So nezaupljivi tako do sebe kot tudi do drugih, zato v odnosih skrbijo za zadosti veliko distanco, ob bližini pa se odzovejo izredno kritično. Navzven izgledajo precej samozadostni in neodvisni, a imajo precej nizko samozaupanje, so nesproščeni, negotovi, ranljivi, sramežljivi in plašni. So oddaljeni od svojega notranjega sveta, zato so odrezani tudi od lastnega čustvovanja, kar jim onemogoča, da bi se povezali s čustvovanjem drugih. 
  • Odklonilni stil navezanosti se odraža tako, da posamezniki sebe vidijo kot samozadostne, druge pa negativne. Njihovo temeljno razmišljanje je, da sami lahko poskrbijo zase, odnose pa vrednotijo kot nekaj nepotrebnega ali negativnega. Njihove notranje čustvene napetosti so intenzivne in nihajo med preplavljenostjo s čustvi in odmaknjenostjo od čustev. Nenehno imajo občutek, da so ogroženi, zato namerno sabotirajo vsak odnos, ki postane zanje preveč intimen.