V obdobju mladostništva prihaja do veliko razvojnih sprememb, ena izmed pomembnih (psiholoških) razvojnih nalog je osamosvajanje od staršev, kjer se pomembno spremeni odnos med mladostniki in njihovimi starši. Komunikacija postaja bolj enakovredna in vzajemna, poleg tega pa mladostnik pridobiva več moči pri pogajanju in vplivanju na pomembne odločitve. Mladostnik v družini izoblikuje svoj način razmišljanja, čustvovanja in avtonomnega delovanja, s hkratnim spoštovanjem do avtonomije drugih družinskih članov ter ohranjanjem čustvene povezanosti z njimi.
Osamosvajanje od staršev poteka v štirih pomembnih fazah. Prva faza je faza diferenciacije, ki nastopi med 10. in 12. letom. V tej fazi se mladostniki pričnejo psihološko oddaljevati od svojih staršev, sočasno postopoma opuščajo idealizirane predstave o njih. Prične se »iskanje« sebe v odgovoru na vprašanje »kdo sem jaz, kot posameznik«.
Druga faza, prakticiranje, je faza, v kateri mladostniki preizkušajo svojo samostojnost in svoje dejanske zmožnosti, pri čemer se pričnejo zavedati tudi svojih negotovosti. Slednje jih spodbudijo k ponovnemu zbliževanju s svojimi starši. Ta faza nastopi med 12. in 14. letom.
Približevanje je tretja faza, ki nastopi med 14. ter 18. letom. V tej fazi mladostniki doživljajo občutke ambivalentnosti, saj jim po eni strani bližina staršev godi, po drugi strani pa je prisoten strah po psihološkem »zlitju« s svojimi starši.
Četrta in zadnja faza je faza ustalitve. Nastopi ob prehodu v odraslost (med 18. in 24. letom), ko je mladostnik že sposoben samostojnega in individualnega delovanja. Hkrati se posameznik v tej fazi zaveda podobnosti in razlik s svojimi starši, katere tudi spoštuje in sprejema. Tako s svojimi starši vzpostavlja enakovredne odnose, ki so skupni odraslim ljudem.
Proces osamosvajanja od staršev je močno povezan s procesom »emocionalne avtonomije«. Slednja vključuje osamosvajanje od otroške odvisnosti, deidealizacijo staršev (mladostnik starše prične dojemati bolj realno, jih ne več idealizira) ter pridobivanje občutka lastne kontrole in iniciativnosti.
Današnjim razmeram se je prilagodil tudi proces osamosvajanja, pri čemer opažamo kasnejše osamosvajanje mladih odraslih ter podaljšano bivanje mladih v primarnih družinah. Razlogov za to je več. Eden izmed teh je podaljšano izobraževanje, saj se vse več mladostnikov odloča za študij. Drugi razlog je praktičnost, saj na ta način lahko bolj brezskrbno razpolagajo s prisluženim denarjem, kot bi bilo to mogoče v lastnem gospodinjstvu. Eden izmed pomembnih razlogov je tudi stanovanjska kriza, saj je današnji nepremičninski trg mlademu človeku na žalost finančno precej nedostopen.
Prehod v odraslost je obdobje življenja, ko niso točno določene meje med obdobjem »mladih« in med obdobjem »odraslih«. Obdobje mladosti oziroma meja prehoda v odraslost se torej podaljšuje. Pri tem ločimo tri tipe načinov življenja mladih odraslih:
Deljeno življenje poimenujemo življenje mladih odraslih, ki delno živijo kot mladi in delno kot odrasli. Tem posameznikom je skupno, da še vedno bivajo v primarni družini, a so aktivni na poklicnem in kariernem področju.
Neodločeno življenje je značilno za mlade, ki se težko opredelijo bodisi kot mladi, bodisi kot odrasli. Tako njihovi cilji ostajajo nejasni, zaposlitve in partnerske zveze pa nestabilne.
Zadnji izmed treh tipov je t.i. nihajoče življenje, katerega živijo mladi odrasli, ki zavestno poskušajo ohranjati bonitete obeh starostnih obdobji, torej mladosti in odraslosti. Za take posameznike je značilno, da imajo poklicno in družinsko življenje urejeno, a se v prostem času radi prepustijo mladostniškemu duhu (redne zabave in podobno).
Glede na vse zapisano vidimo, da je osamosvajanje precej individualiziran proces, ki se je tekom zadnjih desetletjih podaljševal, ločnica med mladostjo in odraslostjo pa je postala precej zamegljena. Čas prehoda v odraslost, ki je hkrati čas osamosvajanja tako odpira veliko možnosti in priložnosti – prihodnost vsakega posameznika je njegova odgovornost.