Razvojni mejniki v mladostništvu

Obdobje   mladostništva   je   obdobje   velikih sprememb na telesni, čustveni, intelektualni in vedenjski ravni. Mladostništvo zaznamuje prehod med otroštvom in odraslostjo, kjer imajo mladostniki še vedno nekaj značilnosti otrok in že nekaj značilnosti odraslih. V tem obdobju posameznik postopno duševno in socialno dozoreva v odraslo osebo. Vsako življenjsko obdobje prinese posamezniku nove naloge in izzive, s katerimi se mora soočiti. Posameznik mora v obdobju mladostništva obvladati skupek znanj, spretnosti in načinov vedenja, da bi se razvil v zrelega odraslega.

Telesni razvoj in socialna spolna vloga

Obdobje   mladostništva   se   začne   s   puberteto,   pri   čemer   gre   za   telesni   razvoj, predvsem za razvoj spolnih organov. Puberteta se odraža v bioloških spremembah, kot so pospešena rast, poraščenost in nenavadna razmerja med različnimi deli telesa. Oseba je v času pubertete lahko razdražljiva, kritična do same sebe, ima nizko samopodobo ter veliko pozornosti posveča svojemu izgledu. Puberteta se konča z biološko zrelostjo, mladostnik pa se na telesne spremembe prilagaja tako, da jih razume in sprejema.

Pri oblikovanju socialne spolne vloge ima pomembno vlogo spolna vzgoja, ki jo starši lahko nudijo otroku že zelo zgodaj v razvoju. Spolni razvoj je sicer najbolj intenziven v obdobju mladostništva, pri prehodu v zrelo spolnost pa si mora mladostnik pridobiti znanje o spolnosti in definirati svojo spolno identiteto.

Egocentrizem v mladostništvu

V mladostništvu se egocentrizem izraža v dveh oblikah, in sicer kot pojav namišljenega občinstva in osebne zgodbe. Namišljeno občinstvo pomeni, da mladostnik zelo pogosto intenzivno razmišlja o tem, kako ga vidijo drugi in kakšen vtis naredi na svoje vrstnike. Sebe na nek način postavlja v središče dogajanja, pri tem pa se ne zaveda, da njegovi vrstniki in drugi posamezniki o njem ne razmišljajo toliko in na tak način kot on sam.

Osebna zgodba pa predstavlja nerealne predstave mladostnika o samem sebi. Pri tem mladostnik idealizira svoje lastnosti in verjame, da je kot posameznik nekaj posebnega in da ima edinstvene sposobnosti, ki mu omogočajo, da se znajde v vsaki situaciji. Nerealne predstave o sebi vplivajo na mladostnikovo prepričanje, da ga nihče ne razume.

Razvoj identitete v mladostništvu

V času mladostništva je oblikovanje   identitete   zelo   pomembno.   Posameznik   v   tem   obdobju  bodisi ustvari samopodobo, s katero bo uspešen v odraslem obdobju, ali pa pride do identitetne zmedenosti, pri kateri  mu ni jasno kdo je in  kaj  si  želi.  Vsak posameznik gre v obdobju mladostništva skozi štiri faze razvoja identitete:

  1. Identitetna zmedenost; posameznik je neodločen glede svoje identitete, se še ne odloča glede   pomembnih   življenjskih odločitev. Prav tako ne raziskuje, kaj ga zanima in kaj bo počel v prihodnosti. 
  2. Identitetno privzemanje; posameznik je opredeljen glede svojih ciljev, vrednot in življenjskega stila. Identiteto je izoblikoval na pobudo   drugih pomembnih   oseb  v  njegovem  življenju.   Mladostnik na primer jasno pove svoje cilje, ki so jih zanj oblikovali njegovi starši.
  3. Moratorij; to je obdobje odloga, saj se posameznik, zaradi pomanjkanja različnih izkušenj, ne odloča za pomembne življenjske odločitve. 
  4. Identitetna dovršitev; to je obdobje v katerem posameznik veliko razmišlja in raziskuje, išče nove podatke in informacije, ki bi mu bile v pomoč pri odločitvah. Mladostnik   je   po   dolgem   premisleku   in  zbiranju informacij sam prišel do jasne podobe o svoji identiteti, ve, kaj so njegove prednosti in slabosti, verjame v svoje odločitve, je optimističen in samostojen.

Moralni razvoj

Morala je bistvenega pomena v vsaki družbi. Izraža se v medosebnih odnosih, odnosih do stvari ali dogodkov. Za preživetje posameznika in družbe je nujno, da obstajajo pravila in standardi o odnosih med ljudmi, ki določajo, katera vedenja so zaželena, katera nezaželena in katera prepovedana. Moralni razvoj je preučeval Kohlberg, ki je ločil tri nivoje, na vsakem pa dve fazi. Prvi nivo je prekonvencionalni, ki je značilen je za otroke do 10 let. Merila, po katerih presojajo, kaj je dobro in kaj ne, so pravila, ki jih postavljajo avtoritete (na primer starši). Za mladostništvo je najbolj pomemben drugi, konvencionalen nivo. Ta se deli na dve stopnji in sicer:

III. stopnja: za posameznika so pomembni medosebni odnosi v skupini, na katero je navezan. Glavni kriterij pri presojanju moralnosti je socialno odobravanje trenutno navzoče skupine. Primer je, da v šoli ne smeš prepisovati, ker bo učitelj hud.

IV. stopnja: moralno je tisto, kar je v skladu z družbenimi normami, zakoni, predpisi.  Posameznik slepo sprejme pravila in ne sprašuje o njihovem smislu. Spoštuje jih tudi, če jih ne razume ali če se mu zdijo nelogična. Primer: Skozi naselje lahko pelješ 50 km/h, ker tako določajo predpisi.

Omenimo lahko še tretji nivo, to je postkonvencionalen. Začne se lahko od 13. leta dalje, vendar ni nujno, da ta nivo dosežejo vsi posamezniki.  Posameznik začne s tem nivojem presojati moralnost dejanj na osnovi lastnega vrednostnega sistema.

V. stopnja: Posameznik spozna, da so zakoni osnovani na nekem družbenem dogovoru in da se lahko tudi spremenijo. Čeprav se z vsemi normami ne strinja, jih ne krši. Primer je pomoč sošolcu med spraševanjem – zavedam se, da ni dovoljena, ampak vidim, da je sošolec v izjemni stiski in mu zato pomagam.

VI. Stopnja: Posameznik si iz konkretnih pravil, zakonov, norm, ki veljajo v družbi, izoblikuje etični princip – vrhovno načelo, po katerem uravnava svoje življenje. Te stopnje ne doseže skoraj nihče.

150 150 (Za)upam si