V današnjem času lahko velikokrat zasledimo besedo samospoštovanje in frazo “pomembno je, da se spoštujemo”. Pa razumemo, kaj samospoštovanje sploh pomeni?
Psihologi pojem samospoštovanja opredelijo, kot vrednostni vidik samopodobe. Naše samospoštovanje torej odraža naše stališče do sebe. V grobem je to stališče lahko negativno (»nisem vreden_na«) ali pozitivno (»vreden_na sem«). Osebe, ki se pozitivno samospoštujejo, se bolj v celoti sprejemajo, cenijo in so v splošnem s seboj zadovoljne. Obratno pa posamezniki z nižjim samospoštovanjem sebe precej manj cenijo in imajo o sebi razvito slabše mnenje, kar negativno vpliva tudi na njihovo splošno zadovoljstvo.
Seveda je ta delitev precej groba, saj na posameznikovo vrednotenje sebe vpliva več dejavnikov, med katerimi so poleg osebnih lastnosti zelo pomembni tudi okoljski oziroma situacijski dejavniki. Tako se lahko samospoštovanje spreminja glede na življenjsko obdobje, glede na vloge, ki jih v vsakodnevnem življenju prevzemamo, glede na pričakovanja, ki jih imamo do sebe in podobno.
Najverjetneje se zdaj sprašujete, zakaj torej prihaja do takih medsebojnih razlik v povezavi s samospoštovanjem? Zakaj je nekaterim ta pojem blizu, drugim pa zelo oddaljen?
Pri tem, kakšen odnos razvijemo do sebe, imajo velik vpliv naše zgodnje izkušnje. Zelo pomembno je, kakšna sporočila prejemamo od ljudi, ki so nam blizu in na nas pomembno vplivajo – to so starši, sorodniki, prijatelji, učitelji in druge za nas pomembne osebe. Preko sporočil, ki jih prejemamo iz okolja, dobivamo informacije o tem, kako nas drugi vidijo in doživljajo. Na podlagi teh sporočil, pričnemo graditi tudi lastno zavedanje sebe. Tako se postopoma izoblikujeta samopodoba in samospoštovanje.
Medosebni odnosi in samospoštovanje pomembno vplivajo eden na drugega. To pomeni, da tudi na podlagi lastnega občutka samospoštovanja vzpostavljamo odnose z drugimi. Z drugimi besedami – vzpostavljamo tiste odnose, za katere menimo, da smo jih vredni. Tako je za osebo z nižjim samospoštovanjem precej bolj verjetno, da bo vzpostavljala odnose z osebami, ki ji prepričanje »nisem vreden_na« še dodatno potrjujejo. Obratno velja za osebe z bolj izraženim samospoštovanjem.
Zdravo samospoštovanje gojimo z naklonjenim mnenjem o sebi. To seveda ne pomeni, da sebe vrednotimo s samimi »superlativi« (kot na primer: “Jaz sem popoln_na”), temveč da se sprejemamo v celoti – tako svoje prednosti kot tudi pomanjkljivosti. Prepoznavanje in zavedanje svojih prednosti ter pomanjkljivosti je precej pomembno, saj lahko v nasprotnem primeru pride do neobjektivnega dojemanja sebe in težav z občutkom lastne vrednosti. Slednje se lahko kaže v nadutosti ali negotovosti, samokritičnosti ali v prevzemanju “vloge žrtve”, nadzoru ali podrejanju, v težavah pri postavljanju meja, perfekcionizmu in podobno.
Zdravo samospoštovanje je nenazadnje precej pomembno, saj nas ščiti v težjih in stresnih življenjskih obdobjih. Pomembno je, da se zavedamo, da lahko samospoštovanje krepimo oziroma gradimo. Pri tem nam lahko pomaga že to, da smo v svojem delovanju pristni in si znamo prisluhniti. Zelo pomembni so tudi odnosi, ki jih ustvarjamo z drugimi. Ti naj bodo vir ljubezni, naklonjenosti in spodbud, saj bomo bili v takem okolju precej bolj sposobni krepiti tudi lastno spoštovanje.