Smisel življenja

Ko govorimo o smislu, se lahko nanašamo na različne pomene besede. Govorimo lahko o smislu, ki je vezan na posamezno jezikovno enoto (npr. smisel besede), lahko pa smisel razumemo v širšem kontekstu, kot na primer življenjski smisel ali smisel življenja.

Koncept življenjskega smisla se znatno povezuje s posameznikovim namenom obstoja, njegovimi vrednotami, cilji in podobno ter nenazadnje s subjektivnimi občutki izpopolnjenosti. Človek je edino živo bitje, ki se ukvarja z vprašanjem smisla o lastnem obstoju. V zadnjem času je področje smisla vedno bolj priljubljen koncept tudi na področju raziskovanja. Obstaja mnogo raziskav, katere preučujejo predvsem povezanost subjektivnega doživljanja smisla s subjektivnim dojemanjem kvalitete življenja ter psihičnim blagostanjem.

Smisel je precej subjektiven element, a vendar ga ljudje po navadi povezujemo z nečim večjim od nas samih, kar nam daje občutek vrednosti življenja. Eden izmed glavnih raziskovalcev na področju človekovega smisla je bil svetovno znani avstrijski psihiater in nevrolog Viktor Frankl. Sam je razširil Nietzsche-jevo trditev, da “tisti, ki ima zakaj, lahko zdrži vse”, s katerim se nanaša prav na posameznikovo dojemanje življenjskega smisla. Kar sta omenjena avtorja s to povedjo želela predstaviti je, da ima oseba, ki doživlja občutek smiselnosti, oziroma je zmožna najti smisel v lastnem obstoju, večje psihološke vire in motivacijo, da premaga (nastale) življenjske stiske.

V. Frankl opredeli tudi nasprotje smisla, in sicer termin »bivanjske praznote«, ki se nanaša na zavrtost na področju volje do smisla, oziroma na izgubo občutka o smiselnosti življenja. Frankl bivanjsko praznoto opredeli kot “izkušnjo brezna”. Oseba, ki trpi za simptomi bivanjske praznote, doživlja odtujenost od sebe, kot tudi od celotne družbe. Takim posameznikom naj bi bil skupen občutek dolgočasja, praznote, naveličanosti, duhovne otopelosti, nemotiviranosti, nezainteresiranosti, razpadanje kulturnih vrednot in podobno. Doživljanje bivanjske praznote se povezuje s povečano potrebo po omamljanju, agresivnostjo in drugimi podobnimi stanji.

Raziskave kažejo, da posamezniki ki intenzivneje zaznavajo življenjski smisel, poročajo o večjem doživljanju sreče, življenjskega zadovoljstva, splošnega psihičnega blagostanja ter o boljšem fizičnem zdravju. Navsezadnje so tem osebam skupni tudi kvalitetnejši in intimnejši medosebni odnosi.

V drugo skupino ljudi uvrščamo posameznike, ki so v procesu iskanja lastnega življenjskega smisla. Tej skupini ljudi so skupne višje ravni anksioznosti (tesnobe) in stresa. Iz tega izhaja tudi teza, da smo ljudje po naravi nagnjeni k iskanju smisla, oziroma nas pomanjkanje občutka smiselnosti frustrira in obremenjuje, kar lahko vodi tudi v zdravstvene težave.

Občutek smisla je relativno trajna in stabilna posameznikova komponenta, saj nam pomaga vzdrževati lastno dobro počutje ter preprečuje doživljanje obupa, tudi v življenjsko neugodnih situacijah. Pri tem ne smemo zanemariti dejstva, da se stabilnost življenjskega smisla povezuje tudi z osebnimi karakteristikami ter predvsem s posameznikovo samopodobo.

Neglede na morebitne razlike v predstavi o življenjskem smislu, so raziskovalci ugotovili, da ljudje smisel življenja v večini povezujemo z medosebnimi odnosi. Kakšen odnos imamo do sebe in do drugih. Če izhajamo iz te trditve, nam bo skrb za dober odnos s sabo in drugimi, pomagal tudi na poti k življenjskemu smislu.