Smrt in težke terminalne bolezni

Kljub temu, da je to izredno težka ter boleča tematika in je nihče ne mara preveč, je o njej pomembno spregovoriti, saj na neki točki v življenju doleti prav vsakega. Odkrit pogovor o umiranju oziroma smrti lahko osebam z neozdravljivo boleznijo pomaga izraziti njihove skrbi in strahove ter pomaga narediti načrte za tisto, kar si še želijo doseči in je za njih pomembno. 

Nekateri odnosi ne zdržijo bremena bolezni, toda marsikdo je pripravljen pomagati, pa ne ve, kako pristopiti. Pristopiš lahko morda že z enostavnimi vprašanji: Kako ti lahko pomagam? Kaj bi si želel_a v tem trenutku? Osebam, ki trpijo za terminalno boleznijo, lahko poveš, da si tukaj zanje, da jih ne obsojaš in da boš poskušal_a razumeti njihovo stisko.

Neozdravljiva bolezen močno poseže tako v življenje bolnika kot v življenja njegove družine, zato je situacija izredno naporna tudi za svojce in prijatelje. Pomembno je, da so svojci spodbudni in optimistični v svoji podpori bolniku po svojih najboljših močeh. Seveda je proces žalovanja povsem individualen proces, a ima tudi okolica pomembno vlogo opore in pomoči.  Vendar pa je dobro imeti v mislih tudi to da je pretiran, nepristen optimizem lahko tudi moteč in toksičen. Stavki kot “žal mi je…, ampak vsaj….”, ali “ne skrbi, vse bo v redu”, “vse se zgodi z razlogom” niso najboljša izbira. Če se želimo izogniti taki vrsti optimizma je dobro, da sprejemamo tudi negativna čustva in se pogovoru o njih ne izogibamo. Prav tako se je dobro zavedati, da na ni potrebno imeti optimističnega odgovora na vse kar reče oseba.  Pomembno je, da bližnji za pomoč  zaprosijo tudi druge in konkretno povedo, kakšno pomoč potrebujejo (in katere mogoče ne), sploh v primeru, ko čutijo preveliko breme.

Marsikdo o svoji bolezni ali dejstvu, da umira, ne želi spregovoriti, saj želi svojim bližnjim prihraniti neprijetne teme. Kljub vsemu je pogovor morda prva stvar, ki jo lahko narediš, saj se je s kakršnokoli situacijo veliko lažje spopasti, če v njej nisi sam_a in je popolnoma v redu, če to potrebuješ. Družini in prijateljem bo morda celo odleglo, da je tematika odprta. V nasprotnem primeru se lahko ustvarijo še večje skrbi, stiske morda celo neka  »razdalja« med teboj in tvojimi bližnjimi. Seveda je povsem normalno, da si vzameš čas in situacijo naprej predelaš sam_a. Nekateri potrebujejo dneve, drugi tedne, nekateri morda celo mesece preden so pripravljeni spregovoriti o tej tematiki – v vsakem primeru so neizmerno močni, da se s tem spopadajo. 

Dobra ideja je, da za pogovor izbereš čas in kraj, kjer te nihče drug ne bo motil. Morda lahko poskušaš reči nekaj v smislu “Pomagalo bi mi, če bi se lahko pogovorili o moji situaciji. Kako se počutiš glede tega?” Začetek z vprašanjem je lahko v pomoč, saj daje drugi osebi možnost, da pove, kako se počuti ob tem. Seveda se moraš morda pripraviti tudi na to, da se nekateri o takšnih temah ne bodo želeli pogovarjati. V takšnem primeru je dobro, da daš osebam prostor, a jim hkrati daš vedeti, da bi se na neki točki z njimi vseeno rad_a pogovoril_a. 

V duševni stiski se lahko obrnete tudi na vašega izbranega zdravnika, ki vas po potrebi lahko napoti v obravnavo h (kliničnemu) psihologu, psihiatru ali psihoterapevtu v domačem okolju.

Na Hospicu pa imajo tudi svetovalni telefon ki deluje vsak dan, celo leto (24/7). Njihova telefonska številka je 051 322 979.