Ste se že kdaj počutili tesnobno? Občutek, ko celotno vaše telo zaobjame napetost, misli pa se zdijo neustavljive in neobvladljive. Hkrati vas prevevajo neprijetna čustva, med katerimi prevladuje strah, ki v vas vzbuja občutke nemoči, dvoma in zaskrbljenosti. Če ste se lahko vživeli v opisana občutja ali pa ste na zgornji seznam dodali še kakšno doživljanje, potem verjamem, da ste se s tesnobnimi občutki srečali že vsaj enkrat v življenju.
Tesnoba je čustveno neprijetno stanje, ki v posamezniku sproži telesne in vedenjske odzive. Razlikujemo jo lahko glede na čas trajanja. Oseba lahko tesnobo doživlja občasno, v obliki tesnobne epizode, katera po navadi mine sama od sebe. O anksioznih motnjah pa pričnemo govoriti v primeru, ko je tesnoba prisotna dlje časa, posameznik pa poleg nje doživlja tudi druge simptome anksioznih motenj, zaradi česar je močno okrnjena kvaliteta vsakdanjega življenja. Med anksiozne motnje uvrščamo separacijsko anksioznost, selektivni mutizem, panično motnjo, generalizirano anksiozno motnjo in fobične anksiozne motnje (različne fobije). Ko govorimo o napredovani simptomatiki je priporočljivo, da osebe za lajšanje svojih težav poiščejo ustrezno strokovno pomoč.
Tesnobo razumemo kot povečan strah, pri čemer ta izgubi svojo varovalno funkcijo in postane za posameznika obremenjujoč. Anksiozne motnje so poleg depresije najpogostejše duševne motnje, zato je še posebej pomembno, da bolj podrobno predstavimo, kaj doživljajo posamezniki z anksioznostjo oziroma tesnobo.
Posameznikom z anksioznostjo so skupni določeni načini mišljenja, čustvovanja in vedenja. Na čustvenem področju osebe izraziteje in pogosteje doživljajo neprijetna čustva, kjer so poleg tesnobe v ospredju panika, napetost, zaskrbljenost, razdražljivost in čustvena labilnost. Na področju misli so značilna tako imenovana »miselna izkrivljanja«, kar pomeni, da osebe hitreje precenijo nevarnost v določenih situacijah. Prav tako je značilno »katastrofiziranje«, kjer osebe vnaprej pričakujejo najslabši možen izid situacije in »ruminiranje«, kjer eno in isto misel ali problem analizirajo oziroma premlevajo, kar ohranja zaskrbljenost in pasivnost. V vedenju se anksioznost izraža tako, da se osebe poskušajo izogniti stvarem in okoljem, v katerih so v preteklosti že doživele tesnobo, hkrati pa tekom izkušenj razvijejo svoja »varovalna vedenja«, katera jim lajšajo tesnobne občutke.
Anksiozne motnje (tesnobo) se najpogosteje obravnava s pomočjo psihološkega svetovanja ali psihoterapije, v primeru hujših težav pa je hkrati predpisano tudi zdravljenje z ustreznimi zdravili (najpogosteje anksiolitiki).
Vsi smo se že kdaj počutili potrto, brezvoljno in žalostno, vendar so ti občutki kaj kmalu izzveneli in smo se čez čas počutili boljše. Temu rečemo depresivno razpoloženje. Ko pa govorimo o depresiji, le-ta ni samo prehodno slabše razpoloženje, ki izzveni samo od sebe v nekaj dneh ali tednih, vendar gre za stanje, ki ima celostni vpliv na posameznika. Depresija se tako izraža v posameznikovem čustvovanju, mišljenju, telesnih občutkih in vedenju.
Posamezniki z depresijo doživljajo veliko več negativnih misli v odnosu do sebe, drugih in sveta. Prihodnost se jim pogosto zdi »črna«, kar lahko vodi v izgubo smisla, ob čemer se lahko pojavijo tudi samomorilne misli. Ko govorimo o depresiji, so v ospredju neprijetna čustva, kot so izrazita žalost, potrtost, občutki nemoči in brezupa. Slednje lahko vodi v izgubo motivacije, izgubo veselja, občutkov ničvrednosti, krivde in podobno. Za posameznike z depresijo je značilen močan upad energije, prisotna je povečana utrujenost in bolečine v mišicah. Pogosto se pojavi nespečnost ali povečan čas spanja, večja razdražljivost, oseba se izogiba družbi drugih ljudi, opušča aktivnosti, ki so jo v preteklosti veselile in tako dalje. V opisu smo zajeli najpogostejše znake depresije, iz česar lahko vidimo kompleksnost in celostnost bolezni.
Glede na izrazitost simptomatike lahko depresijo v grobem razdelimo na blago, zmerno in hudo obliko depresije. Na podlagi opredelitve, se posamezniku prilagodi ustrezno zdravljenje, ki najpogosteje zajema psihološko ali psihoterapevtsko obravnavo in sočasno zdravljenje z zdravili (antidepresivi).
Duševne bolezni so v družbi še vedno precej stigmatizirane, kar se kaže tudi pri razumevanju in sočutju družbe do posameznika, ki se sooča s kakršnokoli težavo v duševnem zdravju. Tega pogosto primanjkuje, še huje pa je to, da se mora oseba poleg težav, s katerimi se sooča, pogosto soočati še z očitki in družbenimi predsodki. Prav zaradi tega je tako pomembno, da se kot posamezniki o vsebinah duševnega zdravja, težav v duševnem zdravju in duševnih motnjah informiramo ter skupaj delujemo v smeri zmanjšanja stigme in večjega razumevanja.